Strani

petek, 11. december 2015

Srednješolcem.

Zagotovo je skoraj vsak od nas enkrat v življenju na srednji šoli. Kdorkoli tam preživi malce več časa, lahko opazi da srednja šola ni ravno oaza čistosti. Kratka krila, "ta resni" pogovori intelektualne prihodnosti države (v stilu: "Kok je pa ta lušten/luštna! A si slišal/a, da zdej hodita onadva! Kaaj, pa sej spoh ni lep/a...), pa seveda nazorni fantovski komentarji, uspešno polnijo kotičke teh izobraževalnih ustanov. Pa vendar, se je tako težko hkrati truditi za čistost in obiskovati srednjo šolo? Bi rekla, da ne. Zato, sem sestavila nekaj nasvetov, ki iz lastnih izkušenj precej olajšajo mnoge situacije:

1. Pametni molči. Ne glede na vse, se pogosto znajdeš v kakšnih pogovorih, v katerih raje ne bi sodeloval. Torej ne sodeluj! Ni panike, če kdaj, namesto da deliš svoje mnenje, samo skomigneš z rameni in spremeniš temo.

2. Dobri prijatelji so zlata vredni. (mislim, da to pove vse :))

3. Kaj  naj oblečem?? (predvsem za punce) Po mojem mnenju se glede tega ne smeš preveč sekirati, dokler se ti počutiš dobro. Od prijateljice sem slišala eno kul pravilo: Če oblečeš nekaj 10 cm daljšega, kot ostali je to dovolj kompliciranja. Če pa si še vedno v dvomih, kako kratko je prekratko pa poslušaj svojo vest. No, ali pa mami :)

4. Osebna rast. Ok, vem, da se to sliši zelo veroučno, ampak dejansko se tekom srednje šole na področju čistosti znajdeš v mnogih skušnjavah. Zato ti priporočam, da se sam vedno znova izobražuješ in si utrjuješ temelje, da te razni pritiski ne vržejo iz tira. In kolikor se to hecno sliši je srednja šola fantastičen čas za trud za čistost. Ker v osnovi ni delo za čistost čisto nič drugega kot delo za čimboljšo, čimlepšo, čimboljkul in carsko obliko samega sebe. Zagotovo ste že od koga slišali "tazguljen" stavek: "Srednja šola je čas samoodkrivanja." No, in če se odkrivaš v smeri čistosti nimaš česa izgubit, ker boš po vseh preizkušnjah samo še boljši človek, kot si bil prej :)

5. Pa nikar preveč resno :) Vedno boš imel/a sošolke/ce, ki bodo pokale/i od hormonov. Ne jemlji vsega kar rečejo ali naredijo preveč resno. Če si se ti odločil/a, da se boš trudila za čistost še ne pomeni, da bodo to naredili tudi vsi okrog tebe, kar pa ne pomeni, da se moraš popolnoma prenehati družiti z njimi. Nikakor ne! Človeka ne definira samo to, kako kratko krilo obleče v šolo ali kako govori o nasprotnem spolu. Potrudi se res dobro spoznati ljudi preden se odločiš, da nekoga ne maraš. Navsezadnje boš s svojimi sošolci najvrjetneje preživel/a dobršen del štirih let. Nasmeh in sprejemanje ljudi, kakršni pač so, je zato zelo priporočljiv odziv na lastne in tuje spodrsljaje :)

Nina Š.

torek, 3. november 2015

Popoln Božji načrt

Ko sem bila v osnovni šoli, je polovica mojih sošolk imela fanta. Večinoma zato, da so se lahko s tem hvalile pred drugimi – 'imeti fanta' je bil v našem razredu skoraj modni trend. Meni se je to zdelo precej trapasto, zato se s tem nisem trudila. Saj imam še čas, zakaj bi prehitevala dogodke? 

Potem pa je prišla srednja šola. Po hodnikih je bilo vse polno parov, jaz pa še zmeraj nisem imela fanta, čeprav sem si ga do takrat že močno želela in se mi ni več zdelo, da prehitevam dogodke. Kadarkoli sem srečala kakšnega novega, sem si naju v mislih lahko predstavljala kot par. Vendar nikoli nisem imela občutka, da bi fanta zares lahko imela. Ker nisem dovolj suha. Dovolj lepa. Dovolj zabavna,… skratka, nisem točno vedela, zakaj bi si sploh kdo želel biti z mano. Začela sem moliti za fanta in upati, da se bo od nekod prikazal (pa se ni).

Ko sem prišla na fakulteto, je bila zgodba precej podobna. Vse moje kolegice na faksu imajo fanta, nekatere bivše sošolke iz srednje šole so se poročile, nekatere so že mame. Še vedno sem molila za fanta, vendar brez pravega upanja, da ga bom zares dobila. Sem pa kljub temu, kadarkoli sem srečala koga novega, v mislih najprej začela premlevati njegove pluse in minuse. In še zmeraj se nisem počutila vredna. Le kakšen načrt ima Bog zame, ko pa nisem ne lepa, ne zanimiva? Mogoče pa želi, da ostanem sama.

Potem pa sta kakšni dve leti nazaj zgodila dva nepovezana dogodka, ki sta malce spremenila moj pogled na stvari. Na Live Pure duhovnih vajah sem videla filmček, v katerem je moški govoril o vrednosti ženske. »Lepa si. Unikatna si. Ne glede na to, kakšna misliš, da si, v Božjih očeh si popolna.« 

Nekaj časa kasneje sem na duhovnih vajah dobila pismo od prijatelja. »Zavedaj se, da si lepa.« Ta dva dogodka sta mi pomagala, da sem sebe začela gledati v malo lepši luči in začela bolj iskreno moliti za bodočega moža. Na Live Pure duhovnih vajah sem tudi spoznala pomembnost čistosti misli in z Božjo pomočjo mi je nekako uspelo, da sem na fante nehala gledati kot na objekte. Zdaj sem (hvala Bogu) že nekaj časa spet sposobna na njih gledati kot na prijatelje in ne le potencialne partnerje. To mi je pomagalo do boljših odnosov in danes je med mojimi zelo dobrimi prijatelji tudi kar nekaj fantov – to se mi ni zgodilo nikoli prej. 

Fanta še vedno nimam, vendar zdaj tudi vem, zakaj. Bog me ljubi. Želi, da sem srečna. Želi uresničiti svoj načrt, ki ga je pripravil zame. In tisti pravi enostavno še ni prišel na mojo pot. Zdaj me tudi ni več strah. Ker sem končno sposobna zaupati Bogu do te mere, da mu lahko rečem »zgodi se Tvoja volja«. Ker vem, da je On naredil načrt namesto mene. In Njegov načrt je vedno popoln.

Maruša H.


četrtek, 15. oktober 2015

STOP hujšanju in telovadbi za boljšo postajo

Draga Božja hči!

Se zavedaš, da si lepa? Se v globini svoje duše resnično zavedaš, da si lepa, in da ti tega nihče ne more vzeti?
Dekleta se,vključno z mano velikokrat ne zavedamo svoje lepote. Dopuščamo svetu, da nam narekuje, kaj je lepo. Dovoljujemo družbi, medijem, zvezdnikom, Hollywoodu, da nam narekujejo, kaj je lepo in kaj ni. Vsakodnevno se srečujemo s kopico lepotnih nasvetov. Pa naj bo to na reklamah spletu, televiziji, v revijah, ali na jumbo plakatih. Od tega, kakšna oblačila so trenutno v modi, do raznih nasvetov o ličenju in ličilih, ki nam bodo pomagale priti do boljšega videza. Nešteto shujševalnih diet : "Kako izgubiti 10 kg v dveh tednih?", in takšnih in drugačnih vaj za raven trebušček, stegna, za čvrsto ritko,...

Me pa se tako zelo trudimo, posegamo po teh nasvetih. Vsaka od nas si želi biti lepa in ljubljena. Tudi sama nisem nobena izjema v tem pogledu. Tudi sama se kdaj pa kdaj zalotim v kakšnih nesigurnostih, dvomih o sebi, v tem, da opazim kakšne svoje telesne lastnosti, ki mi niso všeč, in bi jih rada spremenila. Spomnim se trenutka, ko smo bili z družino na morju. Z mlajšo sestro sva si delili sobo. Gledala sem svoje noge in opazila žulje, tu in tam kakšno strijo, prasko,...Naglas sem razmišljala : "Joj, kakšne noge imam jaz". Na kar mi sestrica odvrne : " Takšne, da lahko z njimi hodiš." Ostala sem brez besed. Moje noge so naenkrat bile videti drugače- hodim lahko z njimi! Temu so noge namenjene, to je dar. In v tem je njihova lepota.

Nerada to priznam, ampak tudi sama sem se kdaj lotevala telovadbe za boljši videz, Ker se mi je zdelo, da sem se zredila. Sicer nisem dolgo zdržala, ker sem prelena. In rada bi povdarila, da telovadba sama po sebi ni nič slabega oz. je zelo dobra in priporočljiva- naše telo je tempelj Svetega duha. Naša odgovornost je, da za ta tempelj skrbimo. Prav tako kot lenoba ni nič dobrega. Ampak pomembni so naši razlogi, naši motivi za to, da nekaj počnemo.

Prišla sem do naslednjih ugotovitev: 
Glavna motivacija za telovadbo oz. ukvarjanje s športom, ne bi smela biti hujšanje oz. videz. Me SMO že LEPE. Neglede na kilograme ali maščobne blazinice. Kilogrami in maščobne blazinice niso merilci lepote in na lepoto nimajo vpliva. Včasih ljudje (svet) te lepote žal ne vidijo, kar pa je slabo za njih. To ne pomeni, da nismo lepe. Motivi za telovadbo in ukvarjanje s športom bi morali biti npr. to, da se ob/po telovadbi dobro počutimo, ker je dober občutek biti bolj gibljiva, močna, ker nam to daje občutek svobode, ker lahko vidimo, česa vse je naše telo sposobno in konec koncev, ker blagodejno vpliva na naše zdravje. Med vsemi športnimi aktivnostmi, ki obstajajo, lahko zagotovo najdemo eno, ki nam je všeč, v kateri se dobro počutimo. Lahko je to tek, odbojka, nogomet, badminton, plavanje, ples...izbira je resnično pestra. Načinov, kako lahko skrbimo za naš tempelj Svetega duha je veliko.

Podobno bi lahko rekla, kar se tiče prehrane in shujševalnih diet. Motivacija za hujšanje ne bi smel biti naš videz, ampak zdravje, v primeru, da naša prekomerna telesna teža ogroža naše zdravje.

In še za konec : Že STE lepe in STE ljubljene prav takšne, kot ste. Preprosto zato, ker ste Njegove. Naj bo On vaše ogledalo. Dovolite,da vam pokaže, kako lepe ste v resnici.

Irena L.

četrtek, 8. oktober 2015

Kateri so trije življenjski stanovi?

Vsak je poklican na eno od treh poti, ki imajo isti cilj: popolno srečo v Bogu in to za večno. Bog, ki si te je želel in te oblikoval kot unikat, te kliče
  • ali v poročenost
  • ali v samskost
  • ali v posvečenost.
Naš Bog je Bog lepote in pestrosti, naš Bog je Bog dinamike in odtenkov, zato omogoča vsakemu, da zaživi svojo enkratnost na izviren in ustvarjalen način. Gospod ve, katera od treh poti ustreza tvoji unikatnosti. On ve, katera pot je zate pot k neizrekljivi sreči.

Zato te kliče k njej po Božji besedi, po ljudeh, po dogodkih in zgodovini, po drobnih in neslišnih vzgibih Duha v tebi, po močnih spoznanjih in gotovosti, po skrivnostnih nitkah svoje brezmejne ljubezni.

Pot poročenosti je pot združitve z ljubljeno osebo. Ta pot zavezanosti drugemu je kraj rojevanja novega življenja in prostor pričevanja vsemu človeštvu o čudoviti Božji navzočnosti v svetu.

Pot samskosti je zavestna izbira, s katero želiš bolj služiti ljudem zaradi Boga. Ta pot je drugačna od poročenosti ali posvečenosti v tem, da se ne zavežeš (N)nekomu in vendar živiš v polnosti za druge. Samski stan omogoča kristjanu, da se sredi sveta celostno posveti služenju ljudem.

Pot posvečenosti je pot podaritve Bogu. Ta pot ima dve obliki: duhovnik je po zakramentu mašniškega posvečenja poslan v služenje Cerkvi. Posvečeni redovnik/ca se po zaobljubah čistosti, uboštva in pokorščine podari Bogu v določeni redovni skupnosti in je poslan, da pričuje o Bogu, nekateri pa posvečenost Bogu živijo v svetnih institutih sredi sveta.

(povzeto po CDP: Trije stanovi: http://cdp.nadskofija-maribor.si/index.php/2013-10-21-17-43-47/testr/29-poklici/zivljenje-kot-poklicanost/42-trije-stanovi)

Kaj je poklicanost?

Slej ko prej se človek začne spraševati, kakšen smisel ima življenje, kam vodi, kje ga lahko uresničimo, komu posvetimo. Bog je vsakemu človeku dal njemu lasten poklic ter potrebne darove, da bi ga uresničil in bil v njem srečen.

Naša prva poklicanost je poklicanost v življenje, v ta zastonjski Božji dar, v katerem naj bi odkrili in izpolnili Božjo voljo ter tako naredili, kakor pravi bl. mati Terezija iz Kalkute, »nekaj lepega za Boga« in človeka.

Poklicanost je vedno oseben klic Boga posameznemu človeku za neki poklic ali stan. V vsakdanjem življenju tako rečemo: Ta ima poklic za vzgojitelja, ta za zdravnika, za duhovnika, redovnika, redovnico, misijonarja, zakonca, mater, očeta …

Sveti Ignacij Lojolski je zapisal:
»Človek je ustvarjen, da slavi in časti Boga, našega Gospoda, in mu služi ter tako reši svojo dušo. Drugo na zemlji pa je ustvarjeno za človeka, da mu pomaga doseči cilj, za katerega je ustvarjen. Iz tega sledi, naj človek stvari uporablja toliko, kolikor mu pomagajo k njegovemu cilju, in jih toliko opušča, kolikor ga pri tem ovirajo. Zato je nujno, /…/, da želimo in izbiramo samo, kar nas bolj vodi k cilju, za katerega smo ustvarjeni« (Duhovne vaje, Načelo in temelj).

(Povzeto po Kaj je poklicanost?: http://samuel.rkc.si/?page_id=111)

Kako pornografija vpliva na možgane?

Povzroča odvisnost

Cigareti, alkohol in droge imajo več skupnega, kot bi si mislil. Na zunaj izgledajo različni; ene se nalije v kozarec, druge pokadi, ampak ko so enkrat v telesu, vsi naredijo možganom enako stvar: jih preplavijo z kemično substanco, ki se imenuje dopamin. To je to, kar jih dela odvisne. In pornografija dela točno enako stvar.

Naši možgani so se opremili z možganiskim sistemom za nagrajevanje. Njegova naloga je, da te motivira, da počneš stvari, ki tebe in tvoje gene ohranijo pri življenju; stvari kot so hrana in spolnost, ki ustvarja otroke. Način, na katerega te nagradijo je ta, da sprostijo dopamin v tvoje možgane, ker dopamin povzroča, da se dobro počutiš.

Ko nekdo gleda pornografijo, njegovi možgani mislijo, da vidijo potencialno možnost za parjenje in napolnijo možgane z dopaminom.  In za razliko od zdravega seksualnega razmerja z dejansko osebo, ki se udejani od časa do časa, pornografija ponuja neskončne možnosti seksualnih podob, ki preplavijo možgane z visokimi nivoji dopamina vsakič, ko uporabnik klikne novo sliko.

Čeprav sprva mogoče zveni kul napolniti svoje možgane s substanco, ki povzroča, da se dobro počutiš, je pa tu prav tako kot z junk food-om (hitro hrano)- kar ti daje, da se dobro počutiš, v tem primeru sploh ni dobro zate.

Ko se sčasoma možgani navadijo na preveč dopamina, uporabniki pornografije pogosto ugotovijo, da se ne morejo več počutiti noralno brez visokega nivoja dopamina.
Majhne stvari, ki so jih včasih veselile (kot je npr. dobiti se s prijateljem, igrati svoj najljubši šport), se ne morejo več primerjati s poplavo dopamina, ki ga prinese pornografija, zato se počutijo tesnobno ali na tleh, dokler spet ne pridejo do pornografije.

Odvisnost se stopnjuje

Ko je oseba vzburjena zaradi pornografije, njeni možgani začnejo sproščati dopamin - ta ji omogoča, da občuti užitek. Ko dopamin potuje po možganih, pušča pot, ki jo ustvarja protein po imenu iFosB. Ta poveže občutek vzburjenosti z gledanjem pornografije. V bistvu dopamin pravi ‘’to je dober občutek; zapomni si, kako priti spet do tega’’., iFosB pa gre na delo in v možganih ustvari povezavo oz. pot, ki naredi, da je za osebo lažje to ponovno narediti.
Ko gre za zdravo obnašanje, je to dobra stvar, ko pa gre za nezdravo obnašanje, vodi v težave.

Problem je v tem, da ko oseba redno gleda pornografijo, so možgani nenehno prepravljeni z visokim nivojem dopamina. Zdravi možgani niso navajeni na to, zato se možgani znebijo nekaj dopaminskih receptorjev, na katere se sicer dopamin veže. Z manj receptorji, oseba ne more več čutiti dopaminskega efekta tako močno - in nenadoma pornografija, ki je bila tako vznemirljiva, začne biti dolgočasna.

Več vodilnih raziskovalcev za področje delovanja možganov sedaj verjame, da enkrat, ko začnejo možgani osebe, ki uporablja pornografijo, zmanjševati število dopaminskih receptorjev, mora ta oseba gledati več pornografije, bolj pogosto ali več ‘težjega’ materiala, zato da bi dosegla enako zadovoljstvo in vzburjenje, ki ga je bila prej navajena.

(povzeto po Učinki pornografije na možgane: http://www.fightthenewdrug.org/category/get-the-facts/brain/)

Kaj je kontracepcija?

Čeprav je beseda kontracepcija sestavljena iz dveh besed: kontra (=proti) in koncepcija (=zanositev, spočetje), se pod tem izrazom skrivata 2 mehanizma:
  • Kontracepcija v ožjem pomenu; ki pomeni, da neko sredstvo prepreči združitev jajčeca in semenčice
  • Abortus (splav); ki pomeni preprečevanje ugnezditve zarodka, se pravi začetega življenja ali pa prekine nosečnost v fazi, ko je že prišlo do ugnezditve.
Pri tej definiciji izhajamo iz dejstva, da se življenje (in s tem nosečnost) začne z združitvijo jajčeca in semenčice (torej z oploditvijo).

Nekatera kontracepcijska sredstva tako ne preprečujejo le, da bi do spočetja novega živega bitja prišlo, ampak lahko novo življenje tudi ubijejo (splav) in tako preprečijo nosečnost.

(povzeto po On živi; 25 vprašanj o bioetiki. Ljubljana: Založba Emanuel, 2010. Kontracepcija, Kako deluje ter neželeni učinki: http://farmacevti.si/resnica-o-zdravilih/kontracepcija/kako-deluje-ter-nezeleni-ucinki/#V1)

Kaj pa, če se imava res rada?

Če se imata res rada, bosta storila to, kar je za vajin odnos najboljše. 80% najstniških spolnih zvez ne traja več kot 6 mesecev. Če fant spi z dekletom, ki ni njegova žena, ali res dela tisto, kar je najboljše zanjo? Če bi bilo to res, zakaj potem skoči iz postelje skozi okno, kadar zasliši korake njenega očeta, ki prihaja po hodniku? Ker ve, da medsebojna čustva občudovanja in privlačnosti še ne naredijo iz spolnega odnosa dejanja ljubezni.

Ko v odnos vstopi spolnost, pogosto postane središče, vse drugo pa postane nepomembno. V paru oba postaneta predmeta, ki se ju lahko uporabi, namesto, da bi bila osebi, ki ju je treba ljubiti.

Tvoje telo je dar in pri spolnem odnosu se podarita drug drugemu. Toda če to darilo skrčiš samo na posojilo, to ne izraža spoštovanja, ki si ga zaslužiš. Zato popolna podaritev telesa in srca sodi v trajen in zvest odnos, ki je zakon.  Resnična ljubezen pomeni: ‘’Pomeniš mi vse. Za vedno in popolnoma se ti dam.’’ To je resnična zaveza, ki izvira iz srca vsake iskreno zaljubljene osebe. Zahteva trajnost in ne samo ‘’zmenkarjenje’’.

(povzeto po Evert J: Prava ljubezen. 1. izdaja. Ljubljana: Družina, 2013.)

Zakaj s spolnostjo čakati do poroke?

Dve neporočeni odrasli osebi, ki o tem soglašata, imata legalno lahko spolne odnose. Vprašanje je: ali je zanju to dobro? Kaj neporočena človeka sporočata drug drugemu s tem, ko imata spolne odnose? Ali je to to, kar je resnični pomen spolnosti? Ali je to ljubezen?

Ljubezen po definiciji vedno svobodno izbere žrtvovanje samega sebe v dobro ljubljene osebe. Spolna ljubezen prostovoljno izbere, da iz sebe napravi popoln, zvest in rodoviten dar za drugega. To je to, kar govori spolni odnos,  kar je jezik božje ljubezni. To je to, o čemer govorijo poročne obljube. Vse, kar je manj, je poceni ponaredek tega, po čemer naše srce v resnici hrepeni.

Ker smo ustvarjeni po podobi Boga, Bog pa je ljubezen, smo torej ustvarjeni za to, da ljubimo, kakor ljubi Bog. Bog je ljubezen v samem sebi, v odnosu med osebami Svete Trojice; Oče daruje samega sebe v ljubezni do Sina, Sin sprejema njegov dar in se mu daruje nazaj, ljubezen med njima pa je tako resnična, tako globoka, da je to dejansko tretja večna oseba - Sveti Duh. Bog je torej "občestvo oseb", čigar ljubezen poraja življenje.
Enako lahko rečemo za občestvo (skupnost) moškega in ženske. Njuna ljubezen poraja življenje.

Spolni odnos je torej ustvarjen za to, da bi izražal božjo ljubezen - ki je svobodna, popolna, zvesta in rodovitna. Druga beseda za takšno ljubezen je poroka. Da, spolnost naj bi izražala poročne zaobljube.

V trenutku, ko ženin in nevesta stojita pred oltarjem in izrazita svojo privolitev pred Cerkvijo, postaneta mož in žena. Kar pred 5 minutami še ni obstajalo, sedaj obstaja- zakonska vez, ki jo je zapečatil Sveti Duh in ki je ne bo moglo ločiti nič razen smrti, potem ko bo enkrat izvršena v spolni združitvi.
Spolna združitev je izraz te vezi. Je viden (telesen) izraz te nevidne (duhovne) zakonske zveze.

Če med moškim in žensko ne obstaja ta vez, je spolni odnos med njima popolnoma brez temelja. Ni vezi, ki bi jo naj spolni odnos izražal in potrjeval.

(povzeto po West C: Dobra novica o spolnosti in zakonu. Odkrita vprašanja in odgovori o katoliškem učenju. 1. natis. Ljubljana: Družina, 2010. in Evert J: Teologija telesa zanj in zanjo. 1. izdaja. Ljubljana: Družina, 2011.)

Ljubiti - kaj to pomeni?

Med mnogimi oblikami ljubezni so: prijateljstvo, ljubezen staršev do otrok, ljubezen v predanosti, ljubezen med možem in ženo, ki se združita s poroko, ljubezen do Boga.

Kadar smo zaljubljeni, je vedno dobro, da se vprašamo o razlogih: Kaj me na njem ali na njej privlači? 
So to usluge, ki mi jih izkazuje, je to korist, ki jo vidim zase? (Npr. če imam fanta/dekle samo zato, da se ne bi razlikoval/a od drugih.) 
Je to ugodje, ki ga čutim ob njem/njej ali ga doživljava skupaj?
So to čustva, ki jih čutim do njega/nje?

Odnos zgrajen na teh temeljih bi bil precej nepopoln, saj se pri tem nagibam k temu, da drugega omejim na predmet, sredstvo zase. Sliši se nemogoče, toda v resnici iščemo samo sebe.

Zares ljubiti pomeni ljubiti drugega zaradi njega samega. Pristna ljubezen se kaže v tem, da iščem najprej srečo drugega.  Da ljubiš nekoga se odločiš sam in svobodno. Ta izbira pa mora biti vzajemna, sicer odnosa ni. 

Ljubezen ni preprosta povezanost dveh oseb, temveč vzajemni dar dveh svobodnih bitij z vsem, kar sta: s telesom, srcem in dušo. Logika ljubezni temelji na hrepenenju po dokončnem in popolnem darovanju. 

(povzeto po On živi; 50 vprašanj o življenju in ljubezni. 3. prenovljena izdaja., 2010. Založba Emanuel)

torek, 6. oktober 2015

Slediti obljubi

Dve leti nazaj se je začela ena pomembnejših zgodb zame. Ko sva se prvič srečala. Prišel si z mojo prijateljico, povedala sva si imeni. Prišel si naslednji dan in v kapeli prisedel zraven mene. Ni mi bilo kaj dosti jasno. In prišel si še naslednji dan in po maši stopil za mano in začela sva se pogovarjati. Se dogovorila, da si bova brat in sestra.

Ko gledam nazaj vidim, kako pomembno je bilo slediti tej prvotni obljubi, dogovoru. Ko sem se trudila videti v tebi brata, ki mi je hkrati najboljši prijatelj, zaupnik, brusni kamen, s katerim lahko raziskujem svet, sebe, odnose, ob katerem lahko rastem, se trudim sprejeti njega samega in vse, kar mu je sveto … nama je dobro do zelo dobro šlo v odnosu. Ko pa sem se prepustila želji, da bi bila kaj več kot le bratec in sestrica, ali ko sva se začela med seboj primerjati, tekmovati za moč in nadvlado, se podrejati zaradi ljubega miru, gledati le nase ali vsak v svojo smer, se zapirati vase, kuhati mulo … takrat sva pa imela (resne) probleme.

Dokler se nisva vrnila nazaj k izhodišču, torej k zavesti, to je človek, ki mi je zelo dragocen in s katerim si želim biti v dobrem, naklonjenem in spodbudnem odnosu, postajati boljša oseba …
Hkrati pa sva spoznala še nekaj, da je za najin odnos ključno, da se vračava tja, kjer se je vse skupaj začelo. V kapelo. Da tam obujava željo po odnosu in temeljno spoznanje, da je bil Bog tisti, ki naju je pripeljal skupaj (k Sebi) in da je On tisti, ki naju zmore voditi naprej v odnosu, da bova bližje sama sebi, drug drugemu in Njemu, naju blagoslavljati in hraniti z vsem potrebnim, da lahko vztrajava in da lahko vidiva v najinem odnosu neizmerno velik Dar in lepoto. Da se (po večini) čutiva varna in sprejeta. Ljubljena. Vredna. In da vidiva pri sebi in drug pri drugem pozitivne spremembe, premike … za katere veva, da sama (vsak zase) do njih ne bi mogla priti. Bratec, hvala ti – za vse in Bog hvala ti za vse in še več.
Mateja D.

sreda, 29. julij 2015

Vse se podira

Vsi se najverjetneje zavedamo, da je prijateljstvo dar, da je ljubezen dar. Da ni lepšega kot biti z osebo, ki jo imaš rad in ona tebe, ob kateri se čutiš sprejeto, varno in domače. Vemo tudi, da je življenje polno vzponov in padcev. Prav tako odnosi. Danes se lahko z ljubljeno osebo res začutim, najin dialog je iskren, odprt in spoštljiv, oba čutiva naklonjenost, toplino … naslednji dan nama gre slabše pa se malo bolj potrudiva, se v molitvi obrneva na Boga pa nekako gre. Računava, da bo jutri bolje in po večini tudi je. A potem pa, kar od nekje pridejo misli in občutja tipa: »Glej, ga/jo, kakšen-a je.« »Pa glej, kako se obnaša.« »Pa ta njegov/njen izgled.« »Samo nase gleda in niti malo se ne potrudi za odnos-e.« »Za vse ostalo ima čas, samo zame ne – ne mara me.« Pa prepoznaš to pri sebi in si rečeš: »Daj, umiri se s takimi mislimi.« Ovrednotiš vse tisto, zaradi česar vztrajaš v odnosu, ker ti je ta človek dragocen. Tudi na tiste misli, ki so bolj obsojajoče, si rečeš: »Sprejmi, da ni popoln-a. Skušaj razumeti in biti sočuten-a. Za najbolj »tečnim« vedenjem se ponavadi skriva najhujša stiska. Odpusti. Zaupaj, da te ima še vedno rad-a, da si ji pomemben-a.« Že do tukaj se je kar izziv pretolči. Vsaj jaz bi kar dala odnos na pavzo in se moram prav odločiti in trmasto vztrajati, (čeprav moje misli protestirajo), da ostajam ob človeku, ga skušam sprejeti in se truditi za odnos. A kdaj se zatem, ko sem že tako »zmrcvarjena,« pojavi še dodatni problem: čustva. Vse od obsojanja, ljubosumja, prezira, zaničevanja, jeze, negativne nastrojenosti pa do tolikšnega odpora, da te osebe tudi videti ne morem več. Da bi jo zradirala s sveta še tisti trenutek, kljub temu, da delček razuma še vedno pravi, da je to meni draga oseba in si želim, da bi zmogla imeti rada in tudi sprejeti ljubezen. A ne gre. Nikakor. Bog ne daj, da skuša biti ta oseba še prijazna do mene, ker potem se mi pa še dvakrat bolj grozno zdi vse skupaj, me boli in skuša raztrgati. Molim in kričim k Bogu, v vsej svoji stiski – pa nič. Skušam razumeti, kaj se dogaja in pridem do zavrženosti, strahu, občutka ničvrednosti, bolečine … Vztrajam v molitvi, v prošnji, da se me Bog dotakne, me ozdravi, nahrani s svojo ljubeznijo (»Saj je sam obljubil, da bo to storil in nas vabi k sebi, da bi poskrbel za nas.«), skušam odpustiti. Če pa še vedno ni nič boljše, so pa tu prijatelji, da molijo zame in z mano in še kakšen duhovnik prek katerega se lahko name vedno znova pretaka Božja milost in blagoslov. Da se lahko v sebi umirim, dvignem in grem naprej. Do naslednje bitke oz. preizkušnje.

Mateja D.

petek, 24. julij 2015

Bojišče so človeška srca

Tu se vrag z Bogom bori in bojišče so človeška srca.

 (Dostojevski: Bratje Karamazovi – o lepoti)

Ko sem bila povabljena, da napišem blog sem se spraševala, le kaj bi lahko o svoji izkušnji čistosti napisala takega, da bi bralce pritegnilo in nagovorilo k večji čistosti. Za sabo namreč nimam nobene bajne zgodbe o spreobrnjenju, o tem, kaj vse sem nečistega počela in potem se je nekaj zgodilo, kar me je potegnilo ven iz nečistosti in zdaj vidim, kako sem lahko srečna, da sem prišla ven iz tega blata. Nasprotno, zame je bila čistost nekaj naravnega.

Kot majhna si namreč nikoli nisem predstavljala, da se da s poželenjem gledati na moško/žensko telo; tega sem se naučila šele v šoli od sošolcev. Moj pogled pa je ostajal čist dokler nisem začela gledati nekoliko več filmov in brati nekaterih knjig, ki notri zelo nazorno opišejo tudi raznorazne spolne odnose, ki jih imata glavna junaka. Prizore sem si zapomnila in nenehno so se mi vračali v glavo, čeprav sem jih odganjala na vse mogoče načine. Pomagalo je šele ko sem prenehala z gledanjem takšnih filmov in branjem takšnih knjig.

Čistost pa mi je bila blizu že od nekdaj. Ne pomeni mi neke ''zadrtosti in omejenosti'', ampak lepoto in resnico. Pomeni mi celoto človeka, spoštovanje, dostojanstvo. Čistost ni v vzdržnosti, ne v kakršnem koli zanikanju. Čistost je najprej spoštovanje do samega sebe. Kdor sebe spoštuje se bo zavedal, da je njegovo telo dragoceno in si ga ne more nihče kar prisvojit, še več: čuval ga bo kot dragocen zaklad. Pameten človek, ki ima doma veliko dragocenost, ne bo tega obešal na veliki zvon, saj ve, da jo bo tako lažje kdo ukradel. Isto je s telesom – pameten človek, ki se zaveda njegove vrednosti se ne bo oblačil pomanjkljivo ali izzivalno. Enako se ne bo tako oblačilo dekle, ki bo prepričano, da lahko fanta pritegne še s čim drugim, kot da samo igra na svoje telo in fantovo poželjivost.

Čistost = lepota se kaže tudi v govorjenju. Besede namreč kažejo vsebino srca. Če srce ni čisto bodo prihajali iz njega razni dovtipi in namigovanja. In za kletvice velja isto – še nikoli nisem slišala, da bi bilo preklinjanje nekaj, kar bi delalo človeka lepega. Sploh pa vsi (upam) poznamo pomen raznih kletvic in nekdo, ki neprestano vlači po ustih imena spolnih organov, spolnih odnosov (npr. z materjo od koga), zmerja Marijo s svinjo itd. teh stvari očitno ne spoštuje. Iz nečistega srca izhajajo tudi prepiri, napuh, trmarjenje, požrešnost, izumetničenost ...

Čistost = resnica, ki se kaže v pogledu na samega nase in na ljudi okoli sebe. V resnici lahko vidiš, kdo je oseba zraven tebe, da ni kup mesa, ampak nekdo, na katerega moraš gledati z velikim spoštovanjem in ljubeznijo, ne glede na to, kaj dela, kako je oblečen … Resnica ti pokaže, kaj je zares pomembno, če pa je tvoje srce polno poželenja in nečistosti, se tvoj pogled pokvari in vidiš vsako stvar drugačno, kot v resnici je – sprijeno. Vsako še tako lepo in dragoceno stvar boš umazal, razbil, pokvaril in zlorabil.

V citatu, ki sem ga napisala zgoraj je ogromno resnice. Ravno berem tole knjigo in mi je padel v oči. Lepota = čistost je hud boj, kjer se bojujeta Bog in satan in bojišče je naše srce (to je tisti del, ko sem rekla, da vse, npr. grde besede izhajajo iz našega srca). Prvi korak, ki ga človek lahko naredi k čistosti, je popolna iskrenost. Da prizna, da je nečist, in kaj vse ga k temu vodi. Ljudje smo namreč strokovnjaki v laganju samim sebi. Naslednji korak je molitev. To je bitka Boga in satana v našem srcu in Bog se bori za čistost – postaviti se moramo torej na njegovo stran. In On nam bo pokazal, kako se v tej bitki zmaga.
Katja C.

nedelja, 12. julij 2015

Čistost iz strahu? NE! - Čistost iz ljubezni? DA!

Sama nisem zmeraj živela čisto. Včasih sem gledala pornografijo,se samozadovoljevala, tega že nekaj časa ne počnem več. Čistost je zame postala nekaj privlačnega. Gledala sem ogromno video posnetkov v stilu 'Ljubezen brez obžalovanj' Jasona in Crystaline Evert, prebrala ogromno knjig s področja teologije telesa, vendar sem si želela, da bi ti posnetki in knjige prišli do mene kaj prej. Da ne bo pomote, knjige in posnetki so mi še zmeraj všeč, vendar pa se mi zdi, da nisem dobila vsega, kar sem iskala in da nekatere stvari šele zdaj dojemam. 

Mislila sem, da mi ta čistost še kar gre. Kmalu za tem pa sem ugotovila, da so moji motivi napačni. Na vse skupaj sem gledala kot na nek skupek pravil in recept za to, kako najti popolnega fanta, pristati v popolni zvezi in biti popolnoma srečna. Veliko sem raziskovala in razmišljala o tem, kako daleč je predaleč. Včasih se mi je zdelo, da je poljub tisto, kar loči 'samo prijatelja' od dveh, ki sta par, da spolni odnos sicer spada v poroko, vse kar je pred spolnim odnosom, pa je dovoljeno. Konec koncev nekako mora priti do spolnega odnosa oz. do poroke - ne da se kar preskočiti stopenj v smislu 'danes sva samo prijatelja, in potem se bova poročila'. 

Kje pa je tista pot od zgolj prijateljstva do poroke? 
Je kot ogromna torta, ki je sicer lahko odlična, najboljša, ampak če jo pojem celo naenkrat, mi lahko postane slabo. Če pa pojem košček za koščkom, pa je lahko super in me siti še dolgo časa. Sicer sem po tem, ko sem nazadnje šla narazen s fantom razmišljala o tem, da bi svoj prvi poljub prihranila za svojo poroko. A težava je bila v tem, da je bil glavni motiv za to mojo odločitev strah. Strah pred tem, da bi bila znova ranjena, da bi ranila in da bi poljubila nekoga, ki ne bo moj mož. 

Menim, da strah ne bi smel biti motiv za življenje v čistosti. Ne bi smel biti motiv niti ZA spolnost pred poroko, niti PROTI spolnosti pred poroko, niti ZA prvi poljub pred poroko, niti PROTI. Če se dva, ki sta par, poljubita in še nista poročena in ju ta poljub vodi k Bogu in k večji, boljši, polnejši ljubezni, če jima to resnično uspe, potem je to odlično. Če pa se dva, ki sta par, odločita prihraniti svoj prvi poljub za poroko, ne iz strahu pred tem, kaj vse bi lahko šlo narobe, ampak iz ljubezni in iz želje, hrepenenja po še večji, globlji, bolj čisti in pristni ljubezni ter po tem, da bi se naučila bolj ljubiti drug drugega kot celotni osebnosti in ker bi se rada naučila, kako doseči, da bi se poljubili njuni duši na 1001 način, brez da bi se poljubili njuni telesi še preden se telesno poljubita, ne iz strahu, ampak iz ljubezni, potem je to definitivno nekaj, kar se mi zdi prav in nekaj, kar bi si jaz želela. Ko se en tak par poroči, so vsi poljubi znotraj zakona še toliko lepši, globlji in imajo toliko večji pomen. Že samo poljubi ; kakšni so šele spolni odnosi pri takem paru. Po moje ne morejo biti drugo kot odrešujoči. Zaenkrat iz izkušenj tega ne morem potrditi, vendar se že sliši WOW. 

Ob tem mi pride na misel še ena primerjava: Skoraj prepričana sem, da ste kdaj videli (ali mogoče sami bili eni od teh) kakšen najstniški parček med strastnim poljubljanjem. Sedaj pa pomislite na parček, kjer npr. fant poljubi punco na čelo ali ličnico. Koliko več iskrene ljubezni se da videti v tem poljubu na čelo, kot pri enem nekontroliranemu 'žuljenju'.


Irena L.

ponedeljek, 22. junij 2015

Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali.

Rada bi vam povedala nekaj o svoji molitvi v zadnjem času. 

Pred dvema mesecema sva se s prijateljem (sedaj fantom :D) dogovorila, da si bova vsak dan pošiljala vrstice iz Svetega pisma. En večer en, naslednji večer drug naključno odpre Sveto pismo, izbere vrstico ter jo pošlje drugemu.

In prav neverjetno, kako nenaključne so te vrstice! Dopolnjujejo najine debate; nama vlivajo pogum, ko sva v dvomih; opozarjajo na ponižnost, ko sva preveč zadovoljna sama s sabo; konkretno odgovarjajo na najina vprašanja ... Saj sem že prej brala Sveto pismo in se mi je kdaj odprl kakšen konkreten odlomek. Ampak sedaj se to dogaja vsakodnevno! Kar ne morem verjeti, da nama Bog tako direktno govori.

Ko sedaj razmišljam o tem, mi hodi na misel naslednji stavek: Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali [Mt 5,8]. Naj razložim. V zadnjem adventu sem sprejela The virtue challenge. (Izmed dolgega seznama lastnosti popolne ženske si izbereš eno lastnost in se cel teden trudiš zanjo. In naslednji teden dodaš novo. Tako se počasi spreminjaš v osebo, na katero je lahko Stvarnik ponosen :).) Tudi fant se je v tem času precej spremenil. Postavil je Boga na prvo mesto in se ga trudi tam obdržati. Ko se tako trudiva živeti po Božji volji, nama Bog da slišati svoj glas.

Si predstavljate, kaj bi šele videli, če bi imeli res čisto srce ...


Mirjam T.


četrtek, 18. junij 2015

Zabredla sem

''Spolnost je vendar nekaj čisto vsakdanjega, zaželenega, nekaj tako prvinskega! To počnejo vsi! Moških, ki bi živeli v čistosti ni! Večno boš ostala sama! Nihče ne bo prenašal tega, tako ti bo žal! Že vidim, kako ti bo spodletelo!'' To so samo nekateri od pikrih komentarjev, ki tako zelo zabolijo. Čeprav bolijo, vem, zakaj živim v čistosti. Zato, ker hočem dajati ter prejemati čisto, pristno ljubezen. Tako, kot jo ima zame pripravljeno Bog!

A moja pot do tega spoznanja je bila težka in boleča. In tudi danes ni lahka.

Sama bi pred nekaj leti zagotovo prav čukasto pogledala, če bi slišala za besedo čistost. Verjetno bi pomislila, da beseda predstavlja urejenost, zlikana oblačila in dobro prijateljstvo z milom. :)

Vendar te besede v mojem ''življenjskem'' slovarju nekoč ni bilo, nisem je poznala. Pravzaprav sem poznala le njeno nasprotje. Ljubezen sem nevede menjala s telesnostjo. Če imaš nekoga rad, potem mu to pokažeš z vsem svojim bitjem. No, vsaj tako sem razmišljala ob razbijanju glave, ob vsej bolečini in vseh vprašanjih, ki so se mi porajala ob neuspelih odnosih. Zakaj, kako, pa saj sem res vse vložila v odnos! Zakaj zdaj propada, zakaj on odhaja, zakaj nisem dovolj, zakaj, zakaj...?

Vendar se v svoji neizkušenosti, nevednosti in ranjenosti nisem zavedala, da nisem bila ljubljena zaradi tega, kar sem, temveč zaradi tega, kar je ponujalo moje telo. Ko telesnost ni bila več zanimiva, je propadel tudi odnos, saj nisva zgradila nobenega prijateljstva ali spoštovanja, kaj šele ljubezni. Vse je zapacala spolnost, poželenje, sla. Seveda tudi sama na marsikaj nisem bila ponosna, a sem se kljub temu neumorno prepričevala: ''To je čista ljubezen!'' in si vztrajno verjela.

Če omenim, da Boga v svoje življenje in odločitve nisem vključevala kaj dosti, verjetno povem že marsikaj. V ozadju svojih misli sem Ga sicer nosila s seboj, a je bil le bleda senca, nikakor pa se nisem nanj zanašala, zaupala ali molila.

Leta so minevala, bolečina se je množila, zgodba se je ponavljala. Obupana sem ugotovila, da je odnos, v katerem sem se znašla, zgrešen, stiska je bila še večja, saj sva nekaj let že živela skupaj. Tudi o poroki je bilo govora, verjetno res ni bila daleč. A je bila vsa potrtost, žalost, razočaranje, bolečina, ki je vedno bolj bruhala na površje, neznosna. Spominjam se, da sem se nekega dne popolnoma nemočna skrušila in po zelo dolgem času tišine spregovorila z Gospodom: ''Prosim, pomagaj mi, ne zmorem več!''. Uslišal me je. Takrat sem spoznala, da brez vere, brez Boga ne zmorem storiti ničesar. Kmalu za tem sem se odselila in prvič zaživela zares samostojno življenje. Bilo me je na smrt strah, a vedela sem, da nisem sama.

Seveda pa je imel Bog z menoj še načrt ali dva več, kot sem si predstavljala. Odhod v samsko življenje je bil le začetek Njegovega načrta.

V tem obdobju sem previdno zopet spoznavala Gospoda, se počasi vračala k Njemu, previdno tipala in v vmesnem času prejela zakrament Svete Birme (najboljša odločitev v življenju! :) ), a kot kristjan še vedno nisem živela življenja, kakršnega si je On želel, da bi ga. Tudi sanjalo se mi ni, da težko grešim, da ne spoštujem sebe niti drugega.

Nikakor nisem mogla povezati zgrešenosti med izvenzakonsko spolnostjo in iskreno ljubeznijo. Jezus? Absolutno da! Življenje v čistosti? Ne, hvala!

Takšno razmišljanje me je kaj kmalu zopet potegnilo v znan vzorec in začaran krog zgrešenih odnosov. Ko sem kmalu zatem spoznala novega fanta, sem bila vzhičena in prepričana, da je tokrat "ta pravi" in dan od Boga, saj je ustrezal prav vsaki želji in prošnji, kakšen naj bo moj bodoči mož. Zgodba se je začela kot v pravljici, končala pa se ni nič kaj pravljično. Pravzaprav z razvrednotenjem ter z globoko, odprto, razmrcvarjeno rano. Na srcu namreč. A kaj človeku pomagajo svarila drugih, če mora za učenje bolečino izkusiti na svoji koži?

Ko sem se zavedala, kako globoko sem spet zabredla in kaj spet počnem, je bilo že zelo hudo. A Jezus me je neprestano nagovarjal in opogumljal, odgovarjal na moje molitve in vztrajal ob meni, kljub temu, da sem Ga vztrajno ignorirala in se jezila nanj, ko mi je pošiljal zelo očitne znake, da je tudi tokratni odnos zgrešen. A ne, ni obupal nad mano, še bolj je vztrajal! :) Nikdar me ni pustil same, v najtežjih preizkušnjah je bil še tesneje ob meni.

Bogu hvala za vse ljudi , ki jih je vztrajno pošiljal na mojo pot, da so me iz dneva v dan opogumljali in mi stali ob strani ob najtežjih trenutkih. Poskrbel je, da je preko moje drage botre v moje roke prišla knjiga, ki je spremenila moj pogled in dojemanje ter mi dala vedeti, kako dragocena sem v Božjih očeh, kako sveto je moje telo, tempelj Svetega Duha. Knjiga o čistosti je bila tista, ob kateri sem že prvi trenutek vedela, da je TO TISTO PRAVO! To je tisto, kar iščem, po čemer hrepenim!

V upanju, da bi najin odnos morda lahko še rešila, sem želela videti, kaj nama brez telesnosti sploh ostane, zato sem z odločitvijo torej seznanila takratnega fanta.

Reakcija je bila zelo slaba in tisti trenutek me je zares zadelo in sesulo. Prvič mi je postalo jasno, da mu ni mar zame temveč za moje telo, saj je bil odnos v čistosti zanj brez smisla. Vse življenje se mi je odvrtelo pred očmi, vse se je podrlo, a je hkrati vse dobilo NOV SMISEL. Šele tisti trenutek sem se zares zavedala, kakšno milost in dragocena spoznanja mi namenja Gospod.

Tudi moč in pogum, da sem se lahko osvobodila in odšla iz nezdravega odnosa, sem prejela v ravno pravem trenutku, za kar poprej nisem imela moči, čeprav sem vedela, da moram oditi.

Kako vsemogočen je naš Gospod in na kakšne čudovite načine deluje v naših življenjih! Kako nas vedno znova rešuje! Kako je previden! Kako nas pretrese, a je še vedno tako nežen. Kljub temu, da moramo včasih za rast in premik v življenju pasti na samo dno in okusiti košček pekla, nas nikoli ne zapusti, temveč nam vedno ponudi roko in ljubeč objem.

Bog me je rešil, prenovil, očistil, osvobodil, mi odpustil in mi dal (nov) smisel življenja!

Špela N.







nedelja, 14. junij 2015

Ker mi je mar

So ljudje, ki mi zelo veliko pomenijo in jih imam rada. Večina od njih pa ima prav poseben talent: znajo mi stopiti na žulj. Sprožiti v meni zelo različna občutja (tudi mnogo negativnih) in odpreti kako rano. Kdaj bi zaradi tega katerega od njih uničila in poslala na Mars, prekinila odnos, ker preveč boli, ker se čutim preveč ranjena.

A sredi vse jeze, razočaranja, obtoževanja, bolečine … se v meni vedno znova oglasi en drobcen glasek, ki me prepričuje, naj tega ne storim. Temu glasku se pridruži še razum, ki pravi: »Glej, kaj vse si/sta že ustvarila v odnosu. Se naučila drug ob drugem, drug od drugega. Kaj vse te veže na tega človeka. Koliko je tvoje življenje polnejše in bolj barvito zaradi te osebe. Ne beži. Daj sebi in drugemu priložnost, da se še česa naučita, da zrasteta, si prideta še bližje. Je vredno…«

Vem, da tega ne zmorem sama, zato še dodatno prosim/povabim Boga, da mi pomaga prebujati željo po odnosu, vztrajati v njem in priti sočloveku naproti.

Čeprav si, tudi ko že poskušamo izboljšati odnos, gremo na živce, smo jezni drug na drugega … pa se počasi le lahko umirim (mogoče šele po tistem, ko se izkričim na drugega, zjočem pred njim) in prisluhnem drugemu. Ga slišim. Začutim. Ker mi je mar zanj/zanjo in ga/jo želim razumeti. V njegovi/njeni zgodbi, občutjih, bolečini, ranljivosti, potrebah … In ko položiva vse karte na mizo in se res odpreva, ko skupaj iščeva, zakaj naju je neka beseda ali dejanje tako prizadelo, kaj je prebudilo v nama in kaj bi takrat potrebovala, lahko vedno znova odkrijeva, da naju drugi ni hotel prizadeti, naju ne sovraži, ni največji egoist, grdoba na svetu …, da so njegova jeza, sitnoba, obtoževanje, grožnje … le pokazatelj njegove stiske, nemoči, strahu, občutkov, da ni dovolj dober … in lakote po bližini, tolažbi, pozornosti, sočutju – ljubezni.

V tem se pa lažje sprejmeva in vidiva v drugem tudi lepoto ter zaupava, da imava drug drugega res rada. Da je dar in velika milost imeti tak odnos, kjer je prostor za iskrenost, za to da si to kar si, za vsa občutja, prepir in za skupno reševanje konfliktov. Zaradi njih se sicer zmore vrvica prijateljstva/partnerstva pretrgati, a ko na njej naredimo vozel (ob spravi in odpuščanju) smo si še bližje in je odnos še globlji.


Mateja D.

torek, 9. junij 2015

To soboto ...

... smo se člani ekipe projekta Ljubim s čistim srcem odpravili v župnijo Razkržje, kjer smo letošnjim birmancem pripravili delavnico o ljubezni in spolnosti, kakršni naj bi po Božji zamisli osrečevali človeka. Ko smo se zbrali, se je čutilo njihovo radovednost: "Kaj neki nam pa imajo o tem za povedati?" :) Ura je z debato in smehom hitro minila. Vesela sem, da smo mladim predali naprej to sporočilo, saj nam sicer mediji podajajo drugačne podobe in laži o ljubezni, ki pogosto pripeljejo le v razočaranje.

Kristina Z.

torek, 26. maj 2015

Ljubiti

Le kaj naj bi pomenila ta besedica, ki jo tako radi uporabljamo? Ali pa tista fraza, ki jo še raje in pogosteje: »Imeti rad?«

Ko gledam nazaj, kakšne odnose sem ustvarjala in gradila v preteklosti vidim naslednjo sliko: sto tisoč odnosov, v katere sem vstopala kot tista, ki je vedno močna, pozitivna, flegma…, v katerih bi naredila vse za to, da bi me drugi opazil, mi namenil vsaj malo pozornosti in naklonjenosti, v katerih sem se trudila ustreči vsem (razen zame mi ni bilo mar), veliko čustvenega naboja, zahtev, posesivnosti, ljubosumja, občutka ničvrednosti in tega, da ne spadam v družbo, da nimam česa dati, ker so itak vsi boljši od mene, strahu (»Kaj si drugi misli o meni? Da  če sem naredila kaj narobe, čudno povedala, da je pa konec sveta. Da me drugi ne sprejema…«), jeze (»Zakaj nihče ne vidi moje stiske, ne poskrbi zame? Zakaj moram vedno samo jaz pomagati drugim, ko bi pa sama potrebovala pomoč pa dobim nož v hrbet?«), napuha (»Ker ne govorim  (samo) o zabavah, oblekah … imam pa že veliko bolj zrele odnose od mojih vrstnikov in vrstnic.«)

Danes pa je na mojo veliko srečo slika vsaj malo drugačna, kljub vsem strahovom, občutkom manjvrednosti in raznim kompleksom, ki me še (marsi)kdaj obiščejo. Naučila sem se že, da je odnos delo, odločitev in … boj. Da ljubezen ni v zahtevi po polnosti, ampak v iskrenosti In zaupanju. Da se drugemu pokažem, kdo dejansko jaz sem. Da se mu razkrijem tudi v svojih napakah, šibkosti, ranjenosti, sanjah, strahovih, željah, bolečini, potrebah … da tvegam in povem, kaj me zmoti, zaboli, zjezi (in naštevam svoje grehe, ki so povezane s dotičnim odnosom, skoraj tako kot pri spovedi), da se skupaj z drugim trudim gledati v isto smer in iskati to, kar je dobro in kar je prav. Kar pomeni, da se sama in skupaj z drugim trudim za osebno, odnosno in duhovno rast, za delanje dobrega  in za to,da  moji/naši odnosi temeljijo na duhovnosti (ker nas nihče ne more tako povezati med sabo kot Bog in skupna molitev mi/nam pomaga, do sočutja, sprejemanja, odpuščanja… ljubezni), da je potrebno, da pustim drugemu svobodo in jih vzamem resno, ko me opozorijo na kako napako ali pa ko mi pravijo, da sem (jim) dragocena, dobra, lepa … tudi ko/če se sama ne vidim tako. In da se trudim vedno znova zavedati, da je drugi dar in se ga veseliti ter biti hvaležna Bogu in sočloveku za vsak odnos in za vse, kar doživljamo, gradimo … skupaj.

Mateja D.

petek, 15. maj 2015

Kaj je 'Ljubim s čistim srcem'?

No pa smo začeli. Blog skupine projekta Ljubim s čistim srcem.
Zakaj ustvariti projekt Ljubim s čistim srcem? Za kaj sploh gre? In zakaj pisati o njem?

Začelo se je z iskanjem. Iskanjem tega, kaj je res dobro za nas. Vsi, ki sodelujemo pri tem projektu smo iskali in našli resnico v krščanstvu in krščanskih vrednotah. To je tisto, kar je za nas vodilo življenja.

Kot mladi dijaki in študentje smo v stiku s svetom, ki nam prikazuje različne načine življenja ter vrednote. Ene izmed najbolj potrebnih vrednot so svoboda in moja pravica. Uveljavljanje sebe kot vrednega člana družbe. Tudi na področju ljubezni in spolnosti, s katerima se bo tale blog predvsem ukvarjal.

Kar samo po sebi ni slabo.

Človek se lahko svobodno odloči o tem koga ljubi, o svojem telesu, komu ga podari, komu ga pokaže, na kakšen način izraža to ljubezen, kako se obnaša do spolnosti. Veliko je dovoljeno. Kar (že spet) samo po sebi ni slabo. Človek je svobodno bitje, naj sam izbere kar hoče zase. Zaščitena spolnost brez posledic, pornografija, menjavanje partnerjev, spolnost pred poroko ter še marsikaj drugega ima človek na voljo in se lahko odloči za to, če želi. Tudi jaz sem v to včasih verjel, pa čeprav sem se vedno imel za kristjana.

In nekatere izmed teh stvari sem tudi sam izkoriščal za svoj užitek. Problem je nastal, ko sem se začel zavedati, da me je tisti užitek ob izrabljanju samega sebe in internetnih vsebin začel nekaj stati. Ni bilo zastonj. Pa ne mislim denarja. Kot kristjan naj bi ljubil svojega bližnjega. Ali sem s svojimi dejanji ljubil svojega bližnjega? Ugotovil sem da ne. S tem sem hotel samo užitek od njih. Uporabljanje sebe ter drugih v mislih za užitek mi je prineslo sram. Otežilo mi je odnose z dekleti, ker je moja pozornost, s tega kdo so, uhajala na to, kaj imajo. In če bom mogoče to dobil. Ali bi bile srečne, če bi vedele, kakšne stvari sem si želel od njih? Mislim da ne.

Začel sem čutiti, da je nekaj narobe s tem, da si lahko vse privoščimo drug z drugim. Da v teh dejanjih iščemo svojo svobodo in zadovoljstvo predvsem za kratek hip, ne zanima nas pa kako bo to v resnici vplivalo na nas in na sočloveka. Ali v vsej tej kulturi v vseh teh spolnih dejanjih zares delamo dobro eden drugemu? Zakaj je toliko nesoglasij med ljudmi? Zakaj je toliko ločitev? Zakaj je toliko razbitih družin? Zakaj toliko nesrečnih ljudi? Zakaj toliko trpljenja v odnosih? Iskanja napak na drugih?

Zdi se mi da zato, ker ne znamo več prav ljubiti. Ljubiti druge na način, ki je pravi. S čistim srcem. S tem, da v resnici, ko nekoga ljubiš, hočeš zanj tisto, kar je zanj najboljše in pri tem poskušaš svoje sebične želje odpraviti za ljubljeno osebo. Ali ni najlepše, ko oba, fant in dekle, v odnosu iščeta to, kar je najboljše za drugega?

To ljubezen sem našel v krščanstvu. V Teologiji telesa. In ker si želim, želimo, da bi tudi drugi spoznali ta način ljubezni, tako v odnosu, kot v spolnosti, v vsem, kar se tega tiče, smo se odločili, da začnemo ta projekt in vsaj nekaj ljudem poskušamo deliti to, kar verjamemo, da je resnica in da je zares dobro. Da je veliko boljše od tega, kar nam ponuja svet; nebrzdana spolnost ter vse, kar paše zraven.

Človek je svobodno bitje in lahko izbere kar hoče zase; ni pa prav vsako dejanje dobro za nas in za druge. Verjamemo, da prava svoboda leži v odločitvi za dobro in izbiri najboljšega. Kar pa je presneto težko. V tem blogu bomo poskušali mladi povedati nekaj o tem, kaj doživljamo, kako na to gledamo in delili svoje izkušnje, ki se tičejo tega področja. Kako mi sami poskušamo ljubiti čisto.

Urban G.