Čistost iz strahu? NE! - Čistost iz ljubezni? DA!

Sama nisem zmeraj živela čisto. Včasih sem gledala pornografijo,se samozadovoljevala, tega že nekaj časa ne počnem več. Čistost je zame postala nekaj privlačnega. Gledala sem ogromno video posnetkov v stilu 'Ljubezen brez obžalovanj' Jasona in Crystaline Evert, prebrala ogromno knjig s področja teologije telesa, vendar sem si želela, da bi ti posnetki in knjige prišli do mene kaj prej. Da ne bo pomote, knjige in posnetki so mi še zmeraj všeč, vendar pa se mi zdi, da nisem dobila vsega, kar sem iskala in da nekatere stvari šele zdaj dojemam. 

Mislila sem, da mi ta čistost še kar gre. Kmalu za tem pa sem ugotovila, da so moji motivi napačni. Na vse skupaj sem gledala kot na nek skupek pravil in recept za to, kako najti popolnega fanta, pristati v popolni zvezi in biti popolnoma srečna. Veliko sem raziskovala in razmišljala o tem, kako daleč je predaleč. Včasih se mi je zdelo, da je poljub tisto, kar loči 'samo prijatelja' od dveh, ki sta par, da spolni odnos sicer spada v poroko, vse kar je pred spolnim odnosom, pa je dovoljeno. Konec koncev nekako mora priti do spolnega odnosa oz. do poroke - ne da se kar preskočiti stopenj v smislu 'danes sva samo prijatelja, in potem se bova poročila'. 

Kje pa je tista pot od zgolj prijateljstva do poroke? 
Je kot ogromna torta, ki je sicer lahko odlična, najboljša, ampak če jo pojem celo naenkrat, mi lahko postane slabo. Če pa pojem košček za koščkom, pa je lahko super in me siti še dolgo časa. Sicer sem po tem, ko sem nazadnje šla narazen s fantom razmišljala o tem, da bi svoj prvi poljub prihranila za svojo poroko. A težava je bila v tem, da je bil glavni motiv za to mojo odločitev strah. Strah pred tem, da bi bila znova ranjena, da bi ranila in da bi poljubila nekoga, ki ne bo moj mož. 

Menim, da strah ne bi smel biti motiv za življenje v čistosti. Ne bi smel biti motiv niti ZA spolnost pred poroko, niti PROTI spolnosti pred poroko, niti ZA prvi poljub pred poroko, niti PROTI. Če se dva, ki sta par, poljubita in še nista poročena in ju ta poljub vodi k Bogu in k večji, boljši, polnejši ljubezni, če jima to resnično uspe, potem je to odlično. Če pa se dva, ki sta par, odločita prihraniti svoj prvi poljub za poroko, ne iz strahu pred tem, kaj vse bi lahko šlo narobe, ampak iz ljubezni in iz želje, hrepenenja po še večji, globlji, bolj čisti in pristni ljubezni ter po tem, da bi se naučila bolj ljubiti drug drugega kot celotni osebnosti in ker bi se rada naučila, kako doseči, da bi se poljubili njuni duši na 1001 način, brez da bi se poljubili njuni telesi še preden se telesno poljubita, ne iz strahu, ampak iz ljubezni, potem je to definitivno nekaj, kar se mi zdi prav in nekaj, kar bi si jaz želela. Ko se en tak par poroči, so vsi poljubi znotraj zakona še toliko lepši, globlji in imajo toliko večji pomen. Že samo poljubi ; kakšni so šele spolni odnosi pri takem paru. Po moje ne morejo biti drugo kot odrešujoči. Zaenkrat iz izkušenj tega ne morem potrditi, vendar se že sliši WOW. 

Ob tem mi pride na misel še ena primerjava: Skoraj prepričana sem, da ste kdaj videli (ali mogoče sami bili eni od teh) kakšen najstniški parček med strastnim poljubljanjem. Sedaj pa pomislite na parček, kjer npr. fant poljubi punco na čelo ali ličnico. Koliko več iskrene ljubezni se da videti v tem poljubu na čelo, kot pri enem nekontroliranemu 'žuljenju'.

Irena L.