Ljubezen po definiciji vedno svobodno izbere žrtvovanje samega sebe v dobro ljubljene osebe. Spolna ljubezen prostovoljno izbere, da iz sebe napravi popoln, zvest in rodoviten dar za drugega. To je to, kar govori spolni odnos, kar je jezik božje ljubezni. To je to, o čemer govorijo poročne obljube. Vse, kar je manj, je poceni ponaredek tega, po čemer naše srce v resnici hrepeni.
Ker smo ustvarjeni po podobi Boga, Bog pa je ljubezen, smo torej ustvarjeni za to, da ljubimo, kakor ljubi Bog. Bog je ljubezen v samem sebi, v odnosu med osebami Svete Trojice; Oče daruje samega sebe v ljubezni do Sina, Sin sprejema njegov dar in se mu daruje nazaj, ljubezen med njima pa je tako resnična, tako globoka, da je to dejansko tretja večna oseba - Sveti Duh. Bog je torej "občestvo oseb", čigar ljubezen poraja življenje.
Enako lahko rečemo za občestvo (skupnost) moškega in ženske. Njuna ljubezen poraja življenje.
Spolni odnos je torej ustvarjen za to, da bi izražal božjo ljubezen - ki je svobodna, popolna, zvesta in rodovitna. Druga beseda za takšno ljubezen je poroka. Da, spolnost naj bi izražala poročne zaobljube.
V trenutku, ko ženin in nevesta stojita pred oltarjem in izrazita svojo privolitev pred Cerkvijo, postaneta mož in žena. Kar pred 5 minutami še ni obstajalo, sedaj obstaja- zakonska vez, ki jo je zapečatil Sveti Duh in ki je ne bo moglo ločiti nič razen smrti, potem ko bo enkrat izvršena v spolni združitvi.
Spolna združitev je izraz te vezi. Je viden (telesen) izraz te nevidne (duhovne) zakonske zveze.
Če med moškim in žensko ne obstaja ta vez, je spolni odnos med njima popolnoma brez temelja. Ni vezi, ki bi jo naj spolni odnos izražal in potrjeval.
(povzeto po West C: Dobra novica o spolnosti in zakonu. Odkrita vprašanja in odgovori o katoliškem učenju. 1. natis. Ljubljana: Družina, 2010. in Evert J: Teologija telesa zanj in zanjo. 1. izdaja. Ljubljana: Družina, 2011.)
Ni komentarjev:
Objavite komentar