STOP hujšanju in telovadbi za boljšo postajo

Draga Božja hči!

Se zavedaš, da si lepa? Se v globini svoje duše resnično zavedaš, da si lepa, in da ti tega nihče ne more vzeti?

Dekleta se,vključno z mano velikokrat ne zavedamo svoje lepote. Dopuščamo svetu, da nam narekuje, kaj je lepo. Dovoljujemo družbi, medijem, zvezdnikom, Hollywoodu, da nam narekujejo, kaj je lepo in kaj ni. Vsakodnevno se srečujemo s kopico lepotnih nasvetov. Pa naj bo to na reklamah spletu, televiziji, v revijah, ali na jumbo plakatih. Od tega, kakšna oblačila so trenutno v modi, do raznih nasvetov o ličenju in ličilih, ki nam bodo pomagale priti do boljšega videza. Nešteto shujševalnih diet : "Kako izgubiti 10 kg v dveh tednih?", in takšnih in drugačnih vaj za raven trebušček, stegna, za čvrsto ritko,...

Me pa se tako zelo trudimo, posegamo po teh nasvetih. Vsaka od nas si želi biti lepa in ljubljena. Tudi sama nisem nobena izjema v tem pogledu. Tudi sama se kdaj pa kdaj zalotim v kakšnih nesigurnostih, dvomih o sebi, v tem, da opazim kakšne svoje telesne lastnosti, ki mi niso všeč, in bi jih rada spremenila. Spomnim se trenutka, ko smo bili z družino na morju. Z mlajšo sestro sva si delili sobo. Gledala sem svoje noge in opazila žulje, tu in tam kakšno strijo, prasko,...Naglas sem razmišljala : "Joj, kakšne noge imam jaz". Na kar mi sestrica odvrne : " Takšne, da lahko z njimi hodiš." Ostala sem brez besed. Moje noge so naenkrat bile videti drugače- hodim lahko z njimi! Temu so noge namenjene, to je dar. In v tem je njihova lepota.

Nerada to priznam, ampak tudi sama sem se kdaj lotevala telovadbe za boljši videz, Ker se mi je zdelo, da sem se zredila. Sicer nisem dolgo zdržala, ker sem prelena. In rada bi povdarila, da telovadba sama po sebi ni nič slabega oz. je zelo dobra in priporočljiva- naše telo je tempelj Svetega duha. Naša odgovornost je, da za ta tempelj skrbimo. Prav tako kot lenoba ni nič dobrega. Ampak pomembni so naši razlogi, naši motivi za to, da nekaj počnemo.

Prišla sem do naslednjih ugotovitev: 

Glavna motivacija za telovadbo oz. ukvarjanje s športom, ne bi smela biti hujšanje oz. videz. Me SMO že LEPE. Neglede na kilograme ali maščobne blazinice. Kilogrami in maščobne blazinice niso merilci lepote in na lepoto nimajo vpliva. Včasih ljudje (svet) te lepote žal ne vidijo, kar pa je slabo za njih. To ne pomeni, da nismo lepe. Motivi za telovadbo in ukvarjanje s športom bi morali biti npr. to, da se ob/po telovadbi dobro počutimo, ker je dober občutek biti bolj gibljiva, močna, ker nam to daje občutek svobode, ker lahko vidimo, česa vse je naše telo sposobno in konec koncev, ker blagodejno vpliva na naše zdravje. Med vsemi športnimi aktivnostmi, ki obstajajo, lahko zagotovo najdemo eno, ki nam je všeč, v kateri se dobro počutimo. Lahko je to tek, odbojka, nogomet, badminton, plavanje, ples...izbira je resnično pestra. Načinov, kako lahko skrbimo za naš tempelj Svetega duha je veliko.

Podobno bi lahko rekla, kar se tiče prehrane in shujševalnih diet. Motivacija za hujšanje ne bi smel biti naš videz, ampak zdravje, v primeru, da naša prekomerna telesna teža ogroža naše zdravje.

In še za konec : Že STE lepe in STE ljubljene prav takšne, kot ste. Preprosto zato, ker ste Njegove. Naj bo On vaše ogledalo. Dovolite,da vam pokaže, kako lepe ste v resnici.

Irena L.

Kateri so trije življenjski stanovi?

Vsak je poklican na eno od treh poti, ki imajo isti cilj: popolno srečo v Bogu in to za večno. Bog, ki si te je želel in te oblikoval kot unikat, te kliče

• ali v poročenost
• ali v samskost
• ali v posvečenost.

Naš Bog je Bog lepote in pestrosti, naš Bog je Bog dinamike in odtenkov, zato omogoča vsakemu, da zaživi svojo enkratnost na izviren in ustvarjalen način. Gospod ve, katera od treh poti ustreza tvoji unikatnosti. On ve, katera pot je zate pot k neizrekljivi sreči.

Zato te kliče k njej po Božji besedi, po ljudeh, po dogodkih in zgodovini, po drobnih in neslišnih vzgibih Duha v tebi, po močnih spoznanjih in gotovosti, po skrivnostnih nitkah svoje brezmejne ljubezni.

Pot poročenosti je pot združitve z ljubljeno osebo. Ta pot zavezanosti drugemu je kraj rojevanja novega življenja in prostor pričevanja vsemu človeštvu o čudoviti Božji navzočnosti v svetu.

Pot samskosti je zavestna izbira, s katero želiš bolj služiti ljudem zaradi Boga. Ta pot je drugačna od poročenosti ali posvečenosti v tem, da se ne zavežeš (N)nekomu in vendar živiš v polnosti za druge. Samski stan omogoča kristjanu, da se sredi sveta celostno posveti služenju ljudem.

Pot posvečenosti je pot podaritve Bogu. Ta pot ima dve obliki: duhovnik je po zakramentu mašniškega posvečenja poslan v služenje Cerkvi. Posvečeni redovnik/ca se po zaobljubah čistosti, uboštva in pokorščine podari Bogu v določeni redovni skupnosti in je poslan, da pričuje o Bogu, nekateri pa posvečenost Bogu živijo v svetnih institutih sredi sveta.

(povzeto po CDP: Trije stanovi: http://cdp.nadskofija-maribor.si/index.php/2013-10-21-17-43-47/testr/29-poklici/zivljenje-kot-poklicanost/42-trije-stanovi)

Kaj je poklicanost?

Slej ko prej se človek začne spraševati, kakšen smisel ima življenje, kam vodi, kje ga lahko uresničimo, komu posvetimo. Bog je vsakemu človeku dal njemu lasten poklic ter potrebne darove, da bi ga uresničil in bil v njem srečen.

Naša prva poklicanost je poklicanost v življenje, v ta zastonjski Božji dar, v katerem naj bi odkrili in izpolnili Božjo voljo ter tako naredili, kakor pravi bl. mati Terezija iz Kalkute, »nekaj lepega za Boga« in človeka.

Poklicanost je vedno oseben klic Boga posameznemu človeku za neki poklic ali stan. V vsakdanjem življenju tako rečemo: Ta ima poklic za vzgojitelja, ta za zdravnika, za duhovnika, redovnika, redovnico, misijonarja, zakonca, mater, očeta …

Sveti Ignacij Lojolski je zapisal:
»Človek je ustvarjen, da slavi in časti Boga, našega Gospoda, in mu služi ter tako reši svojo dušo. Drugo na zemlji pa je ustvarjeno za človeka, da mu pomaga doseči cilj, za katerega je ustvarjen. Iz tega sledi, naj človek stvari uporablja toliko, kolikor mu pomagajo k njegovemu cilju, in jih toliko opušča, kolikor ga pri tem ovirajo. Zato je nujno, /…/, da želimo in izbiramo samo, kar nas bolj vodi k cilju, za katerega smo ustvarjeni« (Duhovne vaje, Načelo in temelj).

(Povzeto po Kaj je poklicanost?: http://samuel.rkc.si/?page_id=111)

Kako pornografija vpliva na možgane?

Povzroča odvisnost

Cigareti, alkohol in droge imajo več skupnega, kot bi si mislil. Na zunaj izgledajo različni; ene se nalije v kozarec, druge pokadi, ampak ko so enkrat v telesu, vsi naredijo možganom enako stvar: jih preplavijo z kemično substanco, ki se imenuje dopamin. To je to, kar jih dela odvisne. In pornografija dela točno enako stvar.

Naši možgani so se opremili z možganiskim sistemom za nagrajevanje. Njegova naloga je, da te motivira, da počneš stvari, ki tebe in tvoje gene ohranijo pri življenju; stvari kot so hrana in spolnost, ki ustvarja otroke. Način, na katerega te nagradijo je ta, da sprostijo dopamin v tvoje možgane, ker dopamin povzroča, da se dobro počutiš.

Ko nekdo gleda pornografijo, njegovi možgani mislijo, da vidijo potencialno možnost za parjenje in napolnijo možgane z dopaminom.  In za razliko od zdravega seksualnega razmerja z dejansko osebo, ki se udejani od časa do časa, pornografija ponuja neskončne možnosti seksualnih podob, ki preplavijo možgane z visokimi nivoji dopamina vsakič, ko uporabnik klikne novo sliko.

Čeprav sprva mogoče zveni kul napolniti svoje možgane s substanco, ki povzroča, da se dobro počutiš, je pa tu prav tako kot z junk food-om (hitro hrano)- kar ti daje, da se dobro počutiš, v tem primeru sploh ni dobro zate.

Ko se sčasoma možgani navadijo na preveč dopamina, uporabniki pornografije pogosto ugotovijo, da se ne morejo več počutiti noralno brez visokega nivoja dopamina.
Majhne stvari, ki so jih včasih veselile (kot je npr. dobiti se s prijateljem, igrati svoj najljubši šport), se ne morejo več primerjati s poplavo dopamina, ki ga prinese pornografija, zato se počutijo tesnobno ali na tleh, dokler spet ne pridejo do pornografije.

Odvisnost se stopnjuje

Ko je oseba vzburjena zaradi pornografije, njeni možgani začnejo sproščati dopamin - ta ji omogoča, da občuti užitek. Ko dopamin potuje po možganih, pušča pot, ki jo ustvarja protein po imenu iFosB. Ta poveže občutek vzburjenosti z gledanjem pornografije. V bistvu dopamin pravi ‘’to je dober občutek; zapomni si, kako priti spet do tega’’., iFosB pa gre na delo in v možganih ustvari povezavo oz. pot, ki naredi, da je za osebo lažje to ponovno narediti.
Ko gre za zdravo obnašanje, je to dobra stvar, ko pa gre za nezdravo obnašanje, vodi v težave.

Problem je v tem, da ko oseba redno gleda pornografijo, so možgani nenehno prepravljeni z visokim nivojem dopamina. Zdravi možgani niso navajeni na to, zato se možgani znebijo nekaj dopaminskih receptorjev, na katere se sicer dopamin veže. Z manj receptorji, oseba ne more več čutiti dopaminskega efekta tako močno - in nenadoma pornografija, ki je bila tako vznemirljiva, začne biti dolgočasna.

Več vodilnih raziskovalcev za področje delovanja možganov sedaj verjame, da enkrat, ko začnejo možgani osebe, ki uporablja pornografijo, zmanjševati število dopaminskih receptorjev, mora ta oseba gledati več pornografije, bolj pogosto ali več ‘težjega’ materiala, zato da bi dosegla enako zadovoljstvo in vzburjenje, ki ga je bila prej navajena.

(povzeto po Učinki pornografije na možgane: http://www.fightthenewdrug.org/category/get-the-facts/brain/)

Kaj je kontracepcija?

Čeprav je beseda kontracepcija sestavljena iz dveh besed: kontra (=proti) in koncepcija (=zanositev, spočetje), se pod tem izrazom skrivata 2 mehanizma:

• Kontracepcija v ožjem pomenu; ki pomeni, da neko sredstvo prepreči združitev jajčeca in semenčice
• Abortus (splav); ki pomeni preprečevanje ugnezditve zarodka, se pravi začetega življenja ali pa prekine nosečnost v fazi, ko je že prišlo do ugnezditve.

Pri tej definiciji izhajamo iz dejstva, da se življenje (in s tem nosečnost) začne z združitvijo jajčeca in semenčice (torej z oploditvijo).

Nekatera kontracepcijska sredstva tako ne preprečujejo le, da bi do spočetja novega živega bitja prišlo, ampak lahko novo življenje tudi ubijejo (splav) in tako preprečijo nosečnost.

(povzeto po On živi; 25 vprašanj o bioetiki. Ljubljana: Založba Emanuel, 2010. Kontracepcija, Kako deluje ter neželeni učinki: http://farmacevti.si/resnica-o-zdravilih/kontracepcija/kako-deluje-ter-nezeleni-ucinki/#V1)

Kaj pa, če se imava res rada?

Če se imata res rada, bosta storila to, kar je za vajin odnos najboljše. 80% najstniških spolnih zvez ne traja več kot 6 mesecev. Če fant spi z dekletom, ki ni njegova žena, ali res dela tisto, kar je najboljše zanjo? Če bi bilo to res, zakaj potem skoči iz postelje skozi okno, kadar zasliši korake njenega očeta, ki prihaja po hodniku? Ker ve, da medsebojna čustva občudovanja in privlačnosti še ne naredijo iz spolnega odnosa dejanja ljubezni.

Ko v odnos vstopi spolnost, pogosto postane središče, vse drugo pa postane nepomembno. V paru oba postaneta predmeta, ki se ju lahko uporabi, namesto, da bi bila osebi, ki ju je treba ljubiti.

Tvoje telo je dar in pri spolnem odnosu se podarita drug drugemu. Toda če to darilo skrčiš samo na posojilo, to ne izraža spoštovanja, ki si ga zaslužiš. Zato popolna podaritev telesa in srca sodi v trajen in zvest odnos, ki je zakon.  Resnična ljubezen pomeni: ‘’Pomeniš mi vse. Za vedno in popolnoma se ti dam.’’ To je resnična zaveza, ki izvira iz srca vsake iskreno zaljubljene osebe. Zahteva trajnost in ne samo ‘’zmenkarjenje’’.

(povzeto po Evert J: Prava ljubezen. 1. izdaja. Ljubljana: Družina, 2013.)

Zakaj s spolnostjo čakati do poroke?

Dve neporočeni odrasli osebi, ki o tem soglašata, imata legalno lahko spolne odnose. Vprašanje je: ali je zanju to dobro? Kaj neporočena človeka sporočata drug drugemu s tem, ko imata spolne odnose? Ali je to to, kar je resnični pomen spolnosti? Ali je to ljubezen?

Ljubezen po definiciji vedno svobodno izbere žrtvovanje samega sebe v dobro ljubljene osebe. Spolna ljubezen prostovoljno izbere, da iz sebe napravi popoln, zvest in rodoviten dar za drugega. To je to, kar govori spolni odnos,  kar je jezik božje ljubezni. To je to, o čemer govorijo poročne obljube. Vse, kar je manj, je poceni ponaredek tega, po čemer naše srce v resnici hrepeni.

Ker smo ustvarjeni po podobi Boga, Bog pa je ljubezen, smo torej ustvarjeni za to, da ljubimo, kakor ljubi Bog. Bog je ljubezen v samem sebi, v odnosu med osebami Svete Trojice; Oče daruje samega sebe v ljubezni do Sina, Sin sprejema njegov dar in se mu daruje nazaj, ljubezen med njima pa je tako resnična, tako globoka, da je to dejansko tretja večna oseba - Sveti Duh. Bog je torej "občestvo oseb", čigar ljubezen poraja življenje.
Enako lahko rečemo za občestvo (skupnost) moškega in ženske. Njuna ljubezen poraja življenje.

Spolni odnos je torej ustvarjen za to, da bi izražal božjo ljubezen - ki je svobodna, popolna, zvesta in rodovitna. Druga beseda za takšno ljubezen je poroka. Da, spolnost naj bi izražala poročne zaobljube.

V trenutku, ko ženin in nevesta stojita pred oltarjem in izrazita svojo privolitev pred Cerkvijo, postaneta mož in žena. Kar pred 5 minutami še ni obstajalo, sedaj obstaja- zakonska vez, ki jo je zapečatil Sveti Duh in ki je ne bo moglo ločiti nič razen smrti, potem ko bo enkrat izvršena v spolni združitvi.
Spolna združitev je izraz te vezi. Je viden (telesen) izraz te nevidne (duhovne) zakonske zveze.

Če med moškim in žensko ne obstaja ta vez, je spolni odnos med njima popolnoma brez temelja. Ni vezi, ki bi jo naj spolni odnos izražal in potrjeval.

(povzeto po West C: Dobra novica o spolnosti in zakonu. Odkrita vprašanja in odgovori o katoliškem učenju. 1. natis. Ljubljana: Družina, 2010. in Evert J: Teologija telesa zanj in zanjo. 1. izdaja. Ljubljana: Družina, 2011.)

Ljubiti - kaj to pomeni?

Med mnogimi oblikami ljubezni so: prijateljstvo, ljubezen staršev do otrok, ljubezen v predanosti, ljubezen med možem in ženo, ki se združita s poroko, ljubezen do Boga.

Kadar smo zaljubljeni, je vedno dobro, da se vprašamo o razlogih: Kaj me na njem ali na njej privlači? 
So to usluge, ki mi jih izkazuje, je to korist, ki jo vidim zase? (Npr. če imam fanta/dekle samo zato, da se ne bi razlikoval/a od drugih.) 
Je to ugodje, ki ga čutim ob njem/njej ali ga doživljava skupaj?
So to čustva, ki jih čutim do njega/nje?

Odnos zgrajen na teh temeljih bi bil precej nepopoln, saj se pri tem nagibam k temu, da drugega omejim na predmet, sredstvo zase. Sliši se nemogoče, toda v resnici iščemo samo sebe.

Zares ljubiti pomeni ljubiti drugega zaradi njega samega. Pristna ljubezen se kaže v tem, da iščem najprej srečo drugega.  Da ljubiš nekoga se odločiš sam in svobodno. Ta izbira pa mora biti vzajemna, sicer odnosa ni. 

Ljubezen ni preprosta povezanost dveh oseb, temveč vzajemni dar dveh svobodnih bitij z vsem, kar sta: s telesom, srcem in dušo. Logika ljubezni temelji na hrepenenju po dokončnem in popolnem darovanju. 

(povzeto po On živi; 50 vprašanj o življenju in ljubezni. 3. prenovljena izdaja., 2010. Založba Emanuel)

Slediti obljubi

Dve leti nazaj se je začela ena pomembnejših zgodb zame. Ko sva se prvič srečala. Prišel si z mojo prijateljico, povedala sva si imeni. Prišel si naslednji dan in v kapeli prisedel zraven mene. Ni mi bilo kaj dosti jasno. In prišel si še naslednji dan in po maši stopil za mano in začela sva se pogovarjati. Se dogovorila, da si bova brat in sestra.

Ko gledam nazaj vidim, kako pomembno je bilo slediti tej prvotni obljubi, dogovoru. Ko sem se trudila videti v tebi brata, ki mi je hkrati najboljši prijatelj, zaupnik, brusni kamen, s katerim lahko raziskujem svet, sebe, odnose, ob katerem lahko rastem, se trudim sprejeti njega samega in vse, kar mu je sveto … nama je dobro do zelo dobro šlo v odnosu. Ko pa sem se prepustila želji, da bi bila kaj več kot le bratec in sestrica, ali ko sva se začela med seboj primerjati, tekmovati za moč in nadvlado, se podrejati zaradi ljubega miru, gledati le nase ali vsak v svojo smer, se zapirati vase, kuhati mulo … takrat sva pa imela (resne) probleme.

Dokler se nisva vrnila nazaj k izhodišču, torej k zavesti, to je človek, ki mi je zelo dragocen in s katerim si želim biti v dobrem, naklonjenem in spodbudnem odnosu, postajati boljša oseba …
Hkrati pa sva spoznala še nekaj, da je za najin odnos ključno, da se vračava tja, kjer se je vse skupaj začelo. V kapelo. Da tam obujava željo po odnosu in temeljno spoznanje, da je bil Bog tisti, ki naju je pripeljal skupaj (k Sebi) in da je On tisti, ki naju zmore voditi naprej v odnosu, da bova bližje sama sebi, drug drugemu in Njemu, naju blagoslavljati in hraniti z vsem potrebnim, da lahko vztrajava in da lahko vidiva v najinem odnosu neizmerno velik Dar in lepoto. Da se (po večini) čutiva varna in sprejeta. Ljubljena. Vredna. In da vidiva pri sebi in drug pri drugem pozitivne spremembe, premike … za katere veva, da sama (vsak zase) do njih ne bi mogla priti. Bratec, hvala ti – za vse in Bog hvala ti za vse in še več.

Mateja D.