Vse se podira

Vsi se najverjetneje zavedamo, da je prijateljstvo dar, da je ljubezen dar. Da ni lepšega kot biti z osebo, ki jo imaš rad in ona tebe, ob kateri se čutiš sprejeto, varno in domače. Vemo tudi, da je življenje polno vzponov in padcev. Prav tako odnosi. Danes se lahko z ljubljeno osebo res začutim, najin dialog je iskren, odprt in spoštljiv, oba čutiva naklonjenost, toplino … naslednji dan nama gre slabše pa se malo bolj potrudiva, se v molitvi obrneva na Boga pa nekako gre. Računava, da bo jutri bolje in po večini tudi je. A potem pa, kar od nekje pridejo misli in občutja tipa: »Glej, ga/jo, kakšen-a je.« »Pa glej, kako se obnaša.« »Pa ta njegov/njen izgled.« »Samo nase gleda in niti malo se ne potrudi za odnos-e.« »Za vse ostalo ima čas, samo zame ne – ne mara me.« Pa prepoznaš to pri sebi in si rečeš: »Daj, umiri se s takimi mislimi.« Ovrednotiš vse tisto, zaradi česar vztrajaš v odnosu, ker ti je ta človek dragocen. Tudi na tiste misli, ki so bolj obsojajoče, si rečeš: »Sprejmi, da ni popoln-a. Skušaj razumeti in biti sočuten-a. Za najbolj »tečnim« vedenjem se ponavadi skriva najhujša stiska. Odpusti. Zaupaj, da te ima še vedno rad-a, da si ji pomemben-a.« Že do tukaj se je kar izziv pretolči. Vsaj jaz bi kar dala odnos na pavzo in se moram prav odločiti in trmasto vztrajati, (čeprav moje misli protestirajo), da ostajam ob človeku, ga skušam sprejeti in se truditi za odnos. A kdaj se zatem, ko sem že tako »zmrcvarjena,« pojavi še dodatni problem: čustva. Vse od obsojanja, ljubosumja, prezira, zaničevanja, jeze, negativne nastrojenosti pa do tolikšnega odpora, da te osebe tudi videti ne morem več. Da bi jo zradirala s sveta še tisti trenutek, kljub temu, da delček razuma še vedno pravi, da je to meni draga oseba in si želim, da bi zmogla imeti rada in tudi sprejeti ljubezen. A ne gre. Nikakor. Bog ne daj, da skuša biti ta oseba še prijazna do mene, ker potem se mi pa še dvakrat bolj grozno zdi vse skupaj, me boli in skuša raztrgati. Molim in kričim k Bogu, v vsej svoji stiski – pa nič. Skušam razumeti, kaj se dogaja in pridem do zavrženosti, strahu, občutka ničvrednosti, bolečine … Vztrajam v molitvi, v prošnji, da se me Bog dotakne, me ozdravi, nahrani s svojo ljubeznijo (»Saj je sam obljubil, da bo to storil in nas vabi k sebi, da bi poskrbel za nas.«), skušam odpustiti. Če pa še vedno ni nič boljše, so pa tu prijatelji, da molijo zame in z mano in še kakšen duhovnik prek katerega se lahko name vedno znova pretaka Božja milost in blagoslov. Da se lahko v sebi umirim, dvignem in grem naprej. Do naslednje bitke oz. preizkušnje.

Mateja D.

Bojišče so človeška srca

Tu se vrag z Bogom bori in bojišče so človeška srca.

 (Dostojevski: Bratje Karamazovi – o lepoti)

Ko sem bila povabljena, da napišem blog sem se spraševala, le kaj bi lahko o svoji izkušnji čistosti napisala takega, da bi bralce pritegnilo in nagovorilo k večji čistosti. Za sabo namreč nimam nobene bajne zgodbe o spreobrnjenju, o tem, kaj vse sem nečistega počela in potem se je nekaj zgodilo, kar me je potegnilo ven iz nečistosti in zdaj vidim, kako sem lahko srečna, da sem prišla ven iz tega blata. Nasprotno, zame je bila čistost nekaj naravnega.

Kot majhna si namreč nikoli nisem predstavljala, da se da s poželenjem gledati na moško/žensko telo; tega sem se naučila šele v šoli od sošolcev. Moj pogled pa je ostajal čist dokler nisem začela gledati nekoliko več filmov in brati nekaterih knjig, ki notri zelo nazorno opišejo tudi raznorazne spolne odnose, ki jih imata glavna junaka. Prizore sem si zapomnila in nenehno so se mi vračali v glavo, čeprav sem jih odganjala na vse mogoče načine. Pomagalo je šele ko sem prenehala z gledanjem takšnih filmov in branjem takšnih knjig.

Čistost pa mi je bila blizu že od nekdaj. Ne pomeni mi neke ''zadrtosti in omejenosti'', ampak lepoto in resnico. Pomeni mi celoto človeka, spoštovanje, dostojanstvo. Čistost ni v vzdržnosti, ne v kakršnem koli zanikanju. Čistost je najprej spoštovanje do samega sebe. Kdor sebe spoštuje se bo zavedal, da je njegovo telo dragoceno in si ga ne more nihče kar prisvojit, še več: čuval ga bo kot dragocen zaklad. Pameten človek, ki ima doma veliko dragocenost, ne bo tega obešal na veliki zvon, saj ve, da jo bo tako lažje kdo ukradel. Isto je s telesom – pameten človek, ki se zaveda njegove vrednosti se ne bo oblačil pomanjkljivo ali izzivalno. Enako se ne bo tako oblačilo dekle, ki bo prepričano, da lahko fanta pritegne še s čim drugim, kot da samo igra na svoje telo in fantovo poželjivost.

Čistost = lepota se kaže tudi v govorjenju. Besede namreč kažejo vsebino srca. Če srce ni čisto bodo prihajali iz njega razni dovtipi in namigovanja. In za kletvice velja isto – še nikoli nisem slišala, da bi bilo preklinjanje nekaj, kar bi delalo človeka lepega. Sploh pa vsi (upam) poznamo pomen raznih kletvic in nekdo, ki neprestano vlači po ustih imena spolnih organov, spolnih odnosov (npr. z materjo od koga), zmerja Marijo s svinjo itd. teh stvari očitno ne spoštuje. Iz nečistega srca izhajajo tudi prepiri, napuh, trmarjenje, požrešnost, izumetničenost ...

Čistost = resnica, ki se kaže v pogledu na samega nase in na ljudi okoli sebe. V resnici lahko vidiš, kdo je oseba zraven tebe, da ni kup mesa, ampak nekdo, na katerega moraš gledati z velikim spoštovanjem in ljubeznijo, ne glede na to, kaj dela, kako je oblečen … Resnica ti pokaže, kaj je zares pomembno, če pa je tvoje srce polno poželenja in nečistosti, se tvoj pogled pokvari in vidiš vsako stvar drugačno, kot v resnici je – sprijeno. Vsako še tako lepo in dragoceno stvar boš umazal, razbil, pokvaril in zlorabil.

V citatu, ki sem ga napisala zgoraj je ogromno resnice. Ravno berem tole knjigo in mi je padel v oči. Lepota = čistost je hud boj, kjer se bojujeta Bog in satan in bojišče je naše srce (to je tisti del, ko sem rekla, da vse, npr. grde besede izhajajo iz našega srca). Prvi korak, ki ga človek lahko naredi k čistosti, je popolna iskrenost. Da prizna, da je nečist, in kaj vse ga k temu vodi. Ljudje smo namreč strokovnjaki v laganju samim sebi. Naslednji korak je molitev. To je bitka Boga in satana v našem srcu in Bog se bori za čistost – postaviti se moramo torej na njegovo stran. In On nam bo pokazal, kako se v tej bitki zmaga.

Katja C.

Čistost iz strahu? NE! - Čistost iz ljubezni? DA!

Sama nisem zmeraj živela čisto. Včasih sem gledala pornografijo,se samozadovoljevala, tega že nekaj časa ne počnem več. Čistost je zame postala nekaj privlačnega. Gledala sem ogromno video posnetkov v stilu 'Ljubezen brez obžalovanj' Jasona in Crystaline Evert, prebrala ogromno knjig s področja teologije telesa, vendar sem si želela, da bi ti posnetki in knjige prišli do mene kaj prej. Da ne bo pomote, knjige in posnetki so mi še zmeraj všeč, vendar pa se mi zdi, da nisem dobila vsega, kar sem iskala in da nekatere stvari šele zdaj dojemam. 

Mislila sem, da mi ta čistost še kar gre. Kmalu za tem pa sem ugotovila, da so moji motivi napačni. Na vse skupaj sem gledala kot na nek skupek pravil in recept za to, kako najti popolnega fanta, pristati v popolni zvezi in biti popolnoma srečna. Veliko sem raziskovala in razmišljala o tem, kako daleč je predaleč. Včasih se mi je zdelo, da je poljub tisto, kar loči 'samo prijatelja' od dveh, ki sta par, da spolni odnos sicer spada v poroko, vse kar je pred spolnim odnosom, pa je dovoljeno. Konec koncev nekako mora priti do spolnega odnosa oz. do poroke - ne da se kar preskočiti stopenj v smislu 'danes sva samo prijatelja, in potem se bova poročila'. 

Kje pa je tista pot od zgolj prijateljstva do poroke? 
Je kot ogromna torta, ki je sicer lahko odlična, najboljša, ampak če jo pojem celo naenkrat, mi lahko postane slabo. Če pa pojem košček za koščkom, pa je lahko super in me siti še dolgo časa. Sicer sem po tem, ko sem nazadnje šla narazen s fantom razmišljala o tem, da bi svoj prvi poljub prihranila za svojo poroko. A težava je bila v tem, da je bil glavni motiv za to mojo odločitev strah. Strah pred tem, da bi bila znova ranjena, da bi ranila in da bi poljubila nekoga, ki ne bo moj mož. 

Menim, da strah ne bi smel biti motiv za življenje v čistosti. Ne bi smel biti motiv niti ZA spolnost pred poroko, niti PROTI spolnosti pred poroko, niti ZA prvi poljub pred poroko, niti PROTI. Če se dva, ki sta par, poljubita in še nista poročena in ju ta poljub vodi k Bogu in k večji, boljši, polnejši ljubezni, če jima to resnično uspe, potem je to odlično. Če pa se dva, ki sta par, odločita prihraniti svoj prvi poljub za poroko, ne iz strahu pred tem, kaj vse bi lahko šlo narobe, ampak iz ljubezni in iz želje, hrepenenja po še večji, globlji, bolj čisti in pristni ljubezni ter po tem, da bi se naučila bolj ljubiti drug drugega kot celotni osebnosti in ker bi se rada naučila, kako doseči, da bi se poljubili njuni duši na 1001 način, brez da bi se poljubili njuni telesi še preden se telesno poljubita, ne iz strahu, ampak iz ljubezni, potem je to definitivno nekaj, kar se mi zdi prav in nekaj, kar bi si jaz želela. Ko se en tak par poroči, so vsi poljubi znotraj zakona še toliko lepši, globlji in imajo toliko večji pomen. Že samo poljubi ; kakšni so šele spolni odnosi pri takem paru. Po moje ne morejo biti drugo kot odrešujoči. Zaenkrat iz izkušenj tega ne morem potrditi, vendar se že sliši WOW. 

Ob tem mi pride na misel še ena primerjava: Skoraj prepričana sem, da ste kdaj videli (ali mogoče sami bili eni od teh) kakšen najstniški parček med strastnim poljubljanjem. Sedaj pa pomislite na parček, kjer npr. fant poljubi punco na čelo ali ličnico. Koliko več iskrene ljubezni se da videti v tem poljubu na čelo, kot pri enem nekontroliranemu 'žuljenju'.

Irena L.