nedelja, 15. januar 2017
sobota, 28. maj 2016
Čistost in jaz
Pri meni je bila čistost (predvsem čistost pred poroko) včasih pojmovana kot neka,... Suha stvar, ki pomeni samo odpovedovanje. Ki obstaja zaradi sicer nekih tehtnih razlogov (večja verjetnost da ostaneš zvest, da si zadovoljen s sozakoncem, manjša verjetnost zlorabe spolnih odnosov), spregleda pa človeška čustva in želje. Že v osnovni šoli sem imel tako prepričanje. Seveda takrat sploh nismo govorili o čistosti ampak o vzdržnosti- dejanju žrtve spolnih odnosov in vsega ostalega. Bil sem vedno veren in čistosti v svoji notranjosti tega nisem doživljal kot obveze od Boga ali ljudi ampak bolj kot potencialno koristen mehanizem. Na faksu sem začel razmišljat še tako: ok, mogoče je greh, sploh spanje pred poroko a se mi je zdelo, da ni tako velik in da lahko vse to Bog odpusti. Itak smo ljudje prešibki, da bi se lahko zadržali, ne? Sej to je bolj za »ta stare« in za une ful svetnike, jaz sem že dovolj dober tak kot sem.
Čistosti si nisem zares vzel k srcu in nikoli mi ni bila razložena. Težje se mi je bilo v polnosti strinjat s temi načeli tudi zato, ker sem bil že od tretjega razreda osnovne šole dalje odvisnik od samozadovoljevanja. S tem je bilo povezano tudi sanjarjenje o dekletih s spolno vsebino. Sam sem to dolgo doživljal kot,... Hm, niti ne vem kako točno, kot nekaj neškodljivega in fajn. Pobeg pred realno situacijo. V osnovni in srednji šoli sem imel veliko težav z vključevanjem v družbo, sebe nisem zares spoštoval in se nisem cenil. Tudi si nisem upal pristopati do deklet, ki so mi bile všeč. Strah me je bilo zavrnitve. V sanjskem svetu pa sem se potolažil. Nisem sicer ničesar rešil, sem pa lažje živel.
Pozneje na faksu sem postal odvisen tudi od pornografije. Začelo se je že v OŠ s slikami deklet v spodnjem perilu ter posameznimi slikami golih lepotic. Na faksu pa sem dobil računalnik in internet. Tako da sem počasi potreboval to počenjat večkrat. In potreboval sem vedno »boljši«, drugačen material.
Nekje v tistem času sem se začel tudi bolj resno zanimat za Boga. Začel sem hodit na duhovne vaje k SFL-ju. In mislim, da sem takrat začel tudi opažat probleme, ki jih je prineslo v moje življenje samozadovoljevanje, sanjarjenje in pornografija.
Prva stvar je bila, kot ste lahko že opazili, da je bilo to mamilo, brez katerega skoraj nisem več zmogel dneva. Če sem imel preveč prostega časa in računalnik na voljo se nisem mogel upreti želji. Druga stvar je bila, da me je oviralo pri delu za faks. Ko sem se učil me je večkrat pograbila neustavljiva želja in mi kradla čas. Tretjič: oddaljevala me je od reševanja realnih problemov, kot je recimo moj odnos do deklet. Ali pa moja samopodoba in samozavest. Nikoli se nisem zares spopadel z njima. Ko mi je bilo hudo nisem šel v boj ampak v omamo (druga omama so bile računalniške igrice). Naslednji problem je bil, da mi je to izkrivilo podobo deklet. Dostikrat sem bil neroden v njihovi prisotnosti tudi zato, ker sem v ozadju razmišljal: »kaj pa če bo kaj,... spolnega, kdaj?« in si to želel. Nisem se pa poglabljal v to kdo so. Videl sem jih kot nek cilj, ki bi ga rad imel in dosegel in ki bi se mi dal. Saj sem bil prijazen, jih želel razumet in sem jih cenil,... A še vedno me je drugo mišljenje močno oviralo. Ponavadi takrat ko ni treba. Nisem jih zares spoštoval.
Potem sem prišel do problema: kako sploh ljubim dekleta, ko jih hkrati uporabljam za fantaziranje? Moji scenariji v glavi so bili taki, da naj jih nebi izkoriščal,... A sem jih! Katero od deklet, ki bi ga vprašal: »Ali se te lahko predstavljam tako in tako«, bi mi rekla: »Seveda!« ? Mislim, da bi mi prisolile klofuto in me nadrle. In mislim, da bi bila to povsem razumljivo. Če bi pa rekla ja? Samospoštovanje punca, kje ga imaš? Tematika za drugič.
Nenazadnje so mi samozadovoljevanje, pornografija in sanjarjenje odvzemale tudi možnost za pristen odnos z Bogom. Od Njega sem se čutil oddaljen. Vedno sem čutil krivdo. Kar ni bilo prav. Nekateri bodo rekli da samo zato, ker je vse to pojmovano kot greh, ker so mi drugi to vtupili v glavo. Vendar,... Jaz nikoli tega nisem doživljal kot resničen greh. Nisem se sekiral, če so mi starši kaj tu rekli. Tudi če so mi drugi. Ok, nek vpliv so imeli ampak večinski razlog pa izhaja iz poglabljanja v Boga. Ko sem se zanimal za Boga in molil sem začel čutit realne posledice in slabe strani in sem se zavedel, kaj mi je igračkanje odvzelo. Zato mi je bilo tako težko pred Bogom in pred samim sabo.
In nisem se mogel rešiti iz odvisnosti. Dolgo časa je bilo pretežko. To je bilo v tretjem letniku faksa. Začel sem veliko molit za čistost in se hkrati sam borit. Tudi večkrat sem se spovedal.
Večina ljudi se te grehe boji povedat duhovniku. Tudi jaz sem se bal. Vendar me duhovnik ni obsojal. Tudi ni izkoristil te informacije. Odkrito mi je poskušal pomagati. In to na zelo milosten način. Ja, nekateri naletijo tudi na duhovnike, ki se zjezijo. Ki grdo odreagirajo. Pa vam povem, da tisti ne naredijo prav. Če se to zgodi enostavno gremo k drugemu duhovniku, ki razume.
V glavnem po nekem času mi je bilo vsega dovolj. Želel sem si od Boga da me ozdravi, ker sam nisem zmogel popolne odpovedi. In Bog mi je pomagal. To je storil v nekem trenutku po neki spovedi in duhovnih vajah. Prvič v življenju (po padcu v odvisnost v OŠ) se mi je zgodilo da v sebi nisem več čutil želje po samozadovoljevanju in pornografiji. Sploh mi ni bila privlačna. Jaz to pripisujem Bogu, ker si ne predstavljam, da bi lahko to sam v glavi storil.
Neodvisnost je trajala kak mesec. Potem pa so se vrnile želje po vseh teh stvareh in sem se vrnil v staro stanje. A sem vedel, da zmorem brez. Zato sem začel ponovno moliti in se boriti proti odvisnosti. In sem zmagal. Skozi 4 leta od prve osvoboditve je sledilo več daljših faz ko sploh nisem tega počenjal (najdaljša eno leto) ter več faz, ko sem podlegel. In borba traja.
Moj pogled na dekleta se je spremenil. Znam jih veliko lažje dojemat kot osebe in videti v njih tudi še več osebnostne lepote. Seveda še vedno opazim katera dobro zgleda ali ne. In začutim tudi željo po čem več. Vendar to v mislih obračam in se vedno sprašujem: »kdo je«, namesto »kaj mi lahko da«. Ustvaril sem tudi precej prijateljstev z dekleti. Ki so super. In ne vsebujejo tiste mučne misli »kaj bo in kdaj bo mogoče« ter zlorabljanja njihovih teles. Lahko sem svobodnejši v odnosu do njih. Ker ni več nevarnosti izrabljanja. Ko (ne če) pa pride skušnjava, se pač borim. In z Bogom zmagujem. Poleg tega lažje in bolje delam in napredujem kot oseba (študij, sposobnosti, talenti).
Da še zaključim: ni se pretežko zadržat. Je težko a z Bogom ni pretežko. Dejanja nečistovanja so škodljiva. Če sem opazil toliko škodljivih povezav s tem kar sem sam počel, si ne morem niti predstavljati, kako bi me spremenili dejanski spolni odnosi brez zaresne obljube zvestobe (zame poroke in priprave na zakon). Tam obstaja po mojem še večja nevarnost popredmetenja sočloveka kot tu. Čistost sem spoznal prek Teologije telesa Janeza Pavla II. (no prebral sem nekaj del, ki izvirajo iz nje) in se z njo strinjam in je super in je osvobajujoča, ne zatiralska. V resnici ta v polnosti upošteva človeška čustva in želje, ne spregleda jih. Več o tem kje drugje. V glavnem: se splača borit za čistost.
Čistosti si nisem zares vzel k srcu in nikoli mi ni bila razložena. Težje se mi je bilo v polnosti strinjat s temi načeli tudi zato, ker sem bil že od tretjega razreda osnovne šole dalje odvisnik od samozadovoljevanja. S tem je bilo povezano tudi sanjarjenje o dekletih s spolno vsebino. Sam sem to dolgo doživljal kot,... Hm, niti ne vem kako točno, kot nekaj neškodljivega in fajn. Pobeg pred realno situacijo. V osnovni in srednji šoli sem imel veliko težav z vključevanjem v družbo, sebe nisem zares spoštoval in se nisem cenil. Tudi si nisem upal pristopati do deklet, ki so mi bile všeč. Strah me je bilo zavrnitve. V sanjskem svetu pa sem se potolažil. Nisem sicer ničesar rešil, sem pa lažje živel.
Pozneje na faksu sem postal odvisen tudi od pornografije. Začelo se je že v OŠ s slikami deklet v spodnjem perilu ter posameznimi slikami golih lepotic. Na faksu pa sem dobil računalnik in internet. Tako da sem počasi potreboval to počenjat večkrat. In potreboval sem vedno »boljši«, drugačen material.
Nekje v tistem času sem se začel tudi bolj resno zanimat za Boga. Začel sem hodit na duhovne vaje k SFL-ju. In mislim, da sem takrat začel tudi opažat probleme, ki jih je prineslo v moje življenje samozadovoljevanje, sanjarjenje in pornografija.
Prva stvar je bila, kot ste lahko že opazili, da je bilo to mamilo, brez katerega skoraj nisem več zmogel dneva. Če sem imel preveč prostega časa in računalnik na voljo se nisem mogel upreti želji. Druga stvar je bila, da me je oviralo pri delu za faks. Ko sem se učil me je večkrat pograbila neustavljiva želja in mi kradla čas. Tretjič: oddaljevala me je od reševanja realnih problemov, kot je recimo moj odnos do deklet. Ali pa moja samopodoba in samozavest. Nikoli se nisem zares spopadel z njima. Ko mi je bilo hudo nisem šel v boj ampak v omamo (druga omama so bile računalniške igrice). Naslednji problem je bil, da mi je to izkrivilo podobo deklet. Dostikrat sem bil neroden v njihovi prisotnosti tudi zato, ker sem v ozadju razmišljal: »kaj pa če bo kaj,... spolnega, kdaj?« in si to želel. Nisem se pa poglabljal v to kdo so. Videl sem jih kot nek cilj, ki bi ga rad imel in dosegel in ki bi se mi dal. Saj sem bil prijazen, jih želel razumet in sem jih cenil,... A še vedno me je drugo mišljenje močno oviralo. Ponavadi takrat ko ni treba. Nisem jih zares spoštoval.
Potem sem prišel do problema: kako sploh ljubim dekleta, ko jih hkrati uporabljam za fantaziranje? Moji scenariji v glavi so bili taki, da naj jih nebi izkoriščal,... A sem jih! Katero od deklet, ki bi ga vprašal: »Ali se te lahko predstavljam tako in tako«, bi mi rekla: »Seveda!« ? Mislim, da bi mi prisolile klofuto in me nadrle. In mislim, da bi bila to povsem razumljivo. Če bi pa rekla ja? Samospoštovanje punca, kje ga imaš? Tematika za drugič.
Nenazadnje so mi samozadovoljevanje, pornografija in sanjarjenje odvzemale tudi možnost za pristen odnos z Bogom. Od Njega sem se čutil oddaljen. Vedno sem čutil krivdo. Kar ni bilo prav. Nekateri bodo rekli da samo zato, ker je vse to pojmovano kot greh, ker so mi drugi to vtupili v glavo. Vendar,... Jaz nikoli tega nisem doživljal kot resničen greh. Nisem se sekiral, če so mi starši kaj tu rekli. Tudi če so mi drugi. Ok, nek vpliv so imeli ampak večinski razlog pa izhaja iz poglabljanja v Boga. Ko sem se zanimal za Boga in molil sem začel čutit realne posledice in slabe strani in sem se zavedel, kaj mi je igračkanje odvzelo. Zato mi je bilo tako težko pred Bogom in pred samim sabo.
In nisem se mogel rešiti iz odvisnosti. Dolgo časa je bilo pretežko. To je bilo v tretjem letniku faksa. Začel sem veliko molit za čistost in se hkrati sam borit. Tudi večkrat sem se spovedal.
Večina ljudi se te grehe boji povedat duhovniku. Tudi jaz sem se bal. Vendar me duhovnik ni obsojal. Tudi ni izkoristil te informacije. Odkrito mi je poskušal pomagati. In to na zelo milosten način. Ja, nekateri naletijo tudi na duhovnike, ki se zjezijo. Ki grdo odreagirajo. Pa vam povem, da tisti ne naredijo prav. Če se to zgodi enostavno gremo k drugemu duhovniku, ki razume.
V glavnem po nekem času mi je bilo vsega dovolj. Želel sem si od Boga da me ozdravi, ker sam nisem zmogel popolne odpovedi. In Bog mi je pomagal. To je storil v nekem trenutku po neki spovedi in duhovnih vajah. Prvič v življenju (po padcu v odvisnost v OŠ) se mi je zgodilo da v sebi nisem več čutil želje po samozadovoljevanju in pornografiji. Sploh mi ni bila privlačna. Jaz to pripisujem Bogu, ker si ne predstavljam, da bi lahko to sam v glavi storil.
Neodvisnost je trajala kak mesec. Potem pa so se vrnile želje po vseh teh stvareh in sem se vrnil v staro stanje. A sem vedel, da zmorem brez. Zato sem začel ponovno moliti in se boriti proti odvisnosti. In sem zmagal. Skozi 4 leta od prve osvoboditve je sledilo več daljših faz ko sploh nisem tega počenjal (najdaljša eno leto) ter več faz, ko sem podlegel. In borba traja.
Moj pogled na dekleta se je spremenil. Znam jih veliko lažje dojemat kot osebe in videti v njih tudi še več osebnostne lepote. Seveda še vedno opazim katera dobro zgleda ali ne. In začutim tudi željo po čem več. Vendar to v mislih obračam in se vedno sprašujem: »kdo je«, namesto »kaj mi lahko da«. Ustvaril sem tudi precej prijateljstev z dekleti. Ki so super. In ne vsebujejo tiste mučne misli »kaj bo in kdaj bo mogoče« ter zlorabljanja njihovih teles. Lahko sem svobodnejši v odnosu do njih. Ker ni več nevarnosti izrabljanja. Ko (ne če) pa pride skušnjava, se pač borim. In z Bogom zmagujem. Poleg tega lažje in bolje delam in napredujem kot oseba (študij, sposobnosti, talenti).
Da še zaključim: ni se pretežko zadržat. Je težko a z Bogom ni pretežko. Dejanja nečistovanja so škodljiva. Če sem opazil toliko škodljivih povezav s tem kar sem sam počel, si ne morem niti predstavljati, kako bi me spremenili dejanski spolni odnosi brez zaresne obljube zvestobe (zame poroke in priprave na zakon). Tam obstaja po mojem še večja nevarnost popredmetenja sočloveka kot tu. Čistost sem spoznal prek Teologije telesa Janeza Pavla II. (no prebral sem nekaj del, ki izvirajo iz nje) in se z njo strinjam in je super in je osvobajujoča, ne zatiralska. V resnici ta v polnosti upošteva človeška čustva in želje, ne spregleda jih. Več o tem kje drugje. V glavnem: se splača borit za čistost.
Urban G.
torek, 26. april 2016
Imeli smo delavnice!
Zelo sem vesela, da sem imela priložnost biti na obeh delavnicah projekta Ljubim s čistim srcem, ki smo ju imeli v aprilu. Hvaležna sem, da sem lahko sodelovala pri govoru v Selcih, ker se mi zdi zelo pomembno, da mladi slišijo, da obstaja še en vidik ljubezni in spolnosti, ne le tisti, ki jim ga ponuja svet. In če upoštevaš Božji vidik, lahko zrasteš kot oseba, lahko poglobiš svoj odnos z Bogom in svoj odnos s partnerjem. Govora sta bila poučna in zanimiva, predvsem pa sta se me dotaknili obe pričevanji, vsako na svoj način. Od vsakega od njiju se dobila nekaj drugega, v splošnem pa sta mi dali vedeti, da tudi če narediš kakšno napako, vedno lahko prosiš odpuščanja in se trudiš naprej, da izboljšaš svoje življenje. Da se z molitvijo in zaupanjem v Boga marsikaj doseže. Da zadeve še zdaleč niso lahke, vendar tudi ne nemogoče.
Če dobro premisliš, ugotoviš, da so stvari, ki smo jih slišali na srečanju, zelo logične. Od tega, da vsakega človeka privlači nasproten vonj od njegovega lastnega, do tega, da se moški in ženska s spolnim odnosom tudi čustveno še bolj povežeta med seboj, do tega, da moški in ženska s prakticiranjem čistosti lahko še bolj poglobita svoj odnos in skupaj rasteta… Neverjetno je, kako čudovito si je Gospod zamislil ljubezen in spolnost.
Če dobro premisliš, ugotoviš, da so stvari, ki smo jih slišali na srečanju, zelo logične. Od tega, da vsakega človeka privlači nasproten vonj od njegovega lastnega, do tega, da se moški in ženska s spolnim odnosom tudi čustveno še bolj povežeta med seboj, do tega, da moški in ženska s prakticiranjem čistosti lahko še bolj poglobita svoj odnos in skupaj rasteta… Neverjetno je, kako čudovito si je Gospod zamislil ljubezen in spolnost.
Maruša H.
petek, 11. december 2015
Srednješolcem.
Zagotovo je skoraj vsak od nas enkrat v življenju na srednji šoli. Kdorkoli tam preživi malce več časa, lahko opazi da srednja šola ni ravno oaza čistosti. Kratka krila, "ta resni" pogovori intelektualne prihodnosti države (v stilu: "Kok je pa ta lušten/luštna! A si slišal/a, da zdej hodita onadva! Kaaj, pa sej spoh ni lep/a...), pa seveda nazorni fantovski komentarji, uspešno polnijo kotičke teh izobraževalnih ustanov. Pa vendar, se je tako težko hkrati truditi za čistost in obiskovati srednjo šolo? Bi rekla, da ne. Zato, sem sestavila nekaj nasvetov, ki iz lastnih izkušenj precej olajšajo mnoge situacije:
1. Pametni molči. Ne glede na vse, se pogosto znajdeš v kakšnih pogovorih, v katerih raje ne bi sodeloval. Torej ne sodeluj! Ni panike, če kdaj, namesto da deliš svoje mnenje, samo skomigneš z rameni in spremeniš temo.
2. Dobri prijatelji so zlata vredni. (mislim, da to pove vse :))
3. Kaj naj oblečem?? (predvsem za punce) Po mojem mnenju se glede tega ne smeš preveč sekirati, dokler se ti počutiš dobro. Od prijateljice sem slišala eno kul pravilo: Če oblečeš nekaj 10 cm daljšega, kot ostali je to dovolj kompliciranja. Če pa si še vedno v dvomih, kako kratko je prekratko pa poslušaj svojo vest. No, ali pa mami :)
4. Osebna rast. Ok, vem, da se to sliši zelo veroučno, ampak dejansko se tekom srednje šole na področju čistosti znajdeš v mnogih skušnjavah. Zato ti priporočam, da se sam vedno znova izobražuješ in si utrjuješ temelje, da te razni pritiski ne vržejo iz tira. In kolikor se to hecno sliši je srednja šola fantastičen čas za trud za čistost. Ker v osnovi ni delo za čistost čisto nič drugega kot delo za čimboljšo, čimlepšo, čimboljkul in carsko obliko samega sebe. Zagotovo ste že od koga slišali "tazguljen" stavek: "Srednja šola je čas samoodkrivanja." No, in če se odkrivaš v smeri čistosti nimaš česa izgubit, ker boš po vseh preizkušnjah samo še boljši človek, kot si bil prej :)
5. Pa nikar preveč resno :) Vedno boš imel/a sošolke/ce, ki bodo pokale/i od hormonov. Ne jemlji vsega kar rečejo ali naredijo preveč resno. Če si se ti odločil/a, da se boš trudila za čistost še ne pomeni, da bodo to naredili tudi vsi okrog tebe, kar pa ne pomeni, da se moraš popolnoma prenehati družiti z njimi. Nikakor ne! Človeka ne definira samo to, kako kratko krilo obleče v šolo ali kako govori o nasprotnem spolu. Potrudi se res dobro spoznati ljudi preden se odločiš, da nekoga ne maraš. Navsezadnje boš s svojimi sošolci najvrjetneje preživel/a dobršen del štirih let. Nasmeh in sprejemanje ljudi, kakršni pač so, je zato zelo priporočljiv odziv na lastne in tuje spodrsljaje :)
Nina Š.
torek, 3. november 2015
Popoln Božji načrt
Ko sem bila v osnovni šoli, je polovica mojih sošolk imela fanta. Večinoma zato, da so se lahko s tem hvalile pred drugimi – 'imeti fanta' je bil v našem razredu skoraj modni trend. Meni se je to zdelo precej trapasto, zato se s tem nisem trudila. Saj imam še čas, zakaj bi prehitevala dogodke?
Potem pa je prišla srednja šola. Po hodnikih je bilo vse polno parov, jaz pa še zmeraj nisem imela fanta, čeprav sem si ga do takrat že močno želela in se mi ni več zdelo, da prehitevam dogodke. Kadarkoli sem srečala kakšnega novega, sem si naju v mislih lahko predstavljala kot par. Vendar nikoli nisem imela občutka, da bi fanta zares lahko imela. Ker nisem dovolj suha. Dovolj lepa. Dovolj zabavna,… skratka, nisem točno vedela, zakaj bi si sploh kdo želel biti z mano. Začela sem moliti za fanta in upati, da se bo od nekod prikazal (pa se ni).
Ko sem prišla na fakulteto, je bila zgodba precej podobna. Vse moje kolegice na faksu imajo fanta, nekatere bivše sošolke iz srednje šole so se poročile, nekatere so že mame. Še vedno sem molila za fanta, vendar brez pravega upanja, da ga bom zares dobila. Sem pa kljub temu, kadarkoli sem srečala koga novega, v mislih najprej začela premlevati njegove pluse in minuse. In še zmeraj se nisem počutila vredna. Le kakšen načrt ima Bog zame, ko pa nisem ne lepa, ne zanimiva? Mogoče pa želi, da ostanem sama.
Potem pa sta kakšni dve leti nazaj zgodila dva nepovezana dogodka, ki sta malce spremenila moj pogled na stvari. Na Live Pure duhovnih vajah sem videla filmček, v katerem je moški govoril o vrednosti ženske. »Lepa si. Unikatna si. Ne glede na to, kakšna misliš, da si, v Božjih očeh si popolna.«
Nekaj časa kasneje sem na duhovnih vajah dobila pismo od prijatelja. »Zavedaj se, da si lepa.« Ta dva dogodka sta mi pomagala, da sem sebe začela gledati v malo lepši luči in začela bolj iskreno moliti za bodočega moža. Na Live Pure duhovnih vajah sem tudi spoznala pomembnost čistosti misli in z Božjo pomočjo mi je nekako uspelo, da sem na fante nehala gledati kot na objekte. Zdaj sem (hvala Bogu) že nekaj časa spet sposobna na njih gledati kot na prijatelje in ne le potencialne partnerje. To mi je pomagalo do boljših odnosov in danes je med mojimi zelo dobrimi prijatelji tudi kar nekaj fantov – to se mi ni zgodilo nikoli prej.
Fanta še vedno nimam, vendar zdaj tudi vem, zakaj. Bog me ljubi. Želi, da sem srečna. Želi uresničiti svoj načrt, ki ga je pripravil zame. In tisti pravi enostavno še ni prišel na mojo pot. Zdaj me tudi ni več strah. Ker sem končno sposobna zaupati Bogu do te mere, da mu lahko rečem »zgodi se Tvoja volja«. Ker vem, da je On naredil načrt namesto mene. In Njegov načrt je vedno popoln.
Potem pa je prišla srednja šola. Po hodnikih je bilo vse polno parov, jaz pa še zmeraj nisem imela fanta, čeprav sem si ga do takrat že močno želela in se mi ni več zdelo, da prehitevam dogodke. Kadarkoli sem srečala kakšnega novega, sem si naju v mislih lahko predstavljala kot par. Vendar nikoli nisem imela občutka, da bi fanta zares lahko imela. Ker nisem dovolj suha. Dovolj lepa. Dovolj zabavna,… skratka, nisem točno vedela, zakaj bi si sploh kdo želel biti z mano. Začela sem moliti za fanta in upati, da se bo od nekod prikazal (pa se ni).
Ko sem prišla na fakulteto, je bila zgodba precej podobna. Vse moje kolegice na faksu imajo fanta, nekatere bivše sošolke iz srednje šole so se poročile, nekatere so že mame. Še vedno sem molila za fanta, vendar brez pravega upanja, da ga bom zares dobila. Sem pa kljub temu, kadarkoli sem srečala koga novega, v mislih najprej začela premlevati njegove pluse in minuse. In še zmeraj se nisem počutila vredna. Le kakšen načrt ima Bog zame, ko pa nisem ne lepa, ne zanimiva? Mogoče pa želi, da ostanem sama.
Potem pa sta kakšni dve leti nazaj zgodila dva nepovezana dogodka, ki sta malce spremenila moj pogled na stvari. Na Live Pure duhovnih vajah sem videla filmček, v katerem je moški govoril o vrednosti ženske. »Lepa si. Unikatna si. Ne glede na to, kakšna misliš, da si, v Božjih očeh si popolna.«
Nekaj časa kasneje sem na duhovnih vajah dobila pismo od prijatelja. »Zavedaj se, da si lepa.« Ta dva dogodka sta mi pomagala, da sem sebe začela gledati v malo lepši luči in začela bolj iskreno moliti za bodočega moža. Na Live Pure duhovnih vajah sem tudi spoznala pomembnost čistosti misli in z Božjo pomočjo mi je nekako uspelo, da sem na fante nehala gledati kot na objekte. Zdaj sem (hvala Bogu) že nekaj časa spet sposobna na njih gledati kot na prijatelje in ne le potencialne partnerje. To mi je pomagalo do boljših odnosov in danes je med mojimi zelo dobrimi prijatelji tudi kar nekaj fantov – to se mi ni zgodilo nikoli prej.
Fanta še vedno nimam, vendar zdaj tudi vem, zakaj. Bog me ljubi. Želi, da sem srečna. Želi uresničiti svoj načrt, ki ga je pripravil zame. In tisti pravi enostavno še ni prišel na mojo pot. Zdaj me tudi ni več strah. Ker sem končno sposobna zaupati Bogu do te mere, da mu lahko rečem »zgodi se Tvoja volja«. Ker vem, da je On naredil načrt namesto mene. In Njegov načrt je vedno popoln.
Maruša H.
četrtek, 15. oktober 2015
STOP hujšanju in telovadbi za boljšo postajo
Draga Božja hči!
Se zavedaš, da si lepa? Se v globini svoje duše resnično zavedaš, da si lepa, in da ti tega nihče ne more vzeti?
Dekleta se,vključno z mano velikokrat ne zavedamo svoje lepote. Dopuščamo svetu, da nam narekuje, kaj je lepo. Dovoljujemo družbi, medijem, zvezdnikom, Hollywoodu, da nam narekujejo, kaj je lepo in kaj ni. Vsakodnevno se srečujemo s kopico lepotnih nasvetov. Pa naj bo to na reklamah spletu, televiziji, v revijah, ali na jumbo plakatih. Od tega, kakšna oblačila so trenutno v modi, do raznih nasvetov o ličenju in ličilih, ki nam bodo pomagale priti do boljšega videza. Nešteto shujševalnih diet : "Kako izgubiti 10 kg v dveh tednih?", in takšnih in drugačnih vaj za raven trebušček, stegna, za čvrsto ritko,...
Me pa se tako zelo trudimo, posegamo po teh nasvetih. Vsaka od nas si želi biti lepa in ljubljena. Tudi sama nisem nobena izjema v tem pogledu. Tudi sama se kdaj pa kdaj zalotim v kakšnih nesigurnostih, dvomih o sebi, v tem, da opazim kakšne svoje telesne lastnosti, ki mi niso všeč, in bi jih rada spremenila. Spomnim se trenutka, ko smo bili z družino na morju. Z mlajšo sestro sva si delili sobo. Gledala sem svoje noge in opazila žulje, tu in tam kakšno strijo, prasko,...Naglas sem razmišljala : "Joj, kakšne noge imam jaz". Na kar mi sestrica odvrne : " Takšne, da lahko z njimi hodiš." Ostala sem brez besed. Moje noge so naenkrat bile videti drugače- hodim lahko z njimi! Temu so noge namenjene, to je dar. In v tem je njihova lepota.
Nerada to priznam, ampak tudi sama sem se kdaj lotevala telovadbe za boljši videz, Ker se mi je zdelo, da sem se zredila. Sicer nisem dolgo zdržala, ker sem prelena. In rada bi povdarila, da telovadba sama po sebi ni nič slabega oz. je zelo dobra in priporočljiva- naše telo je tempelj Svetega duha. Naša odgovornost je, da za ta tempelj skrbimo. Prav tako kot lenoba ni nič dobrega. Ampak pomembni so naši razlogi, naši motivi za to, da nekaj počnemo.
Prišla sem do naslednjih ugotovitev:
Glavna motivacija za telovadbo oz. ukvarjanje s športom, ne bi smela biti hujšanje oz. videz. Me SMO že LEPE. Neglede na kilograme ali maščobne blazinice. Kilogrami in maščobne blazinice niso merilci lepote in na lepoto nimajo vpliva. Včasih ljudje (svet) te lepote žal ne vidijo, kar pa je slabo za njih. To ne pomeni, da nismo lepe. Motivi za telovadbo in ukvarjanje s športom bi morali biti npr. to, da se ob/po telovadbi dobro počutimo, ker je dober občutek biti bolj gibljiva, močna, ker nam to daje občutek svobode, ker lahko vidimo, česa vse je naše telo sposobno in konec koncev, ker blagodejno vpliva na naše zdravje. Med vsemi športnimi aktivnostmi, ki obstajajo, lahko zagotovo najdemo eno, ki nam je všeč, v kateri se dobro počutimo. Lahko je to tek, odbojka, nogomet, badminton, plavanje, ples...izbira je resnično pestra. Načinov, kako lahko skrbimo za naš tempelj Svetega duha je veliko.
Podobno bi lahko rekla, kar se tiče prehrane in shujševalnih diet. Motivacija za hujšanje ne bi smel biti naš videz, ampak zdravje, v primeru, da naša prekomerna telesna teža ogroža naše zdravje.
In še za konec : Že STE lepe in STE ljubljene prav takšne, kot ste. Preprosto zato, ker ste Njegove. Naj bo On vaše ogledalo. Dovolite,da vam pokaže, kako lepe ste v resnici.
Irena L.
četrtek, 8. oktober 2015
Kateri so trije življenjski stanovi?
Vsak je poklican na eno od treh poti, ki imajo isti cilj: popolno srečo v Bogu in to za večno. Bog, ki si te je želel in te oblikoval kot unikat, te kliče
Zato te kliče k njej po Božji besedi, po ljudeh, po dogodkih in zgodovini, po drobnih in neslišnih vzgibih Duha v tebi, po močnih spoznanjih in gotovosti, po skrivnostnih nitkah svoje brezmejne ljubezni.
Pot poročenosti je pot združitve z ljubljeno osebo. Ta pot zavezanosti drugemu je kraj rojevanja novega življenja in prostor pričevanja vsemu človeštvu o čudoviti Božji navzočnosti v svetu.
Pot samskosti je zavestna izbira, s katero želiš bolj služiti ljudem zaradi Boga. Ta pot je drugačna od poročenosti ali posvečenosti v tem, da se ne zavežeš (N)nekomu in vendar živiš v polnosti za druge. Samski stan omogoča kristjanu, da se sredi sveta celostno posveti služenju ljudem.
Pot posvečenosti je pot podaritve Bogu. Ta pot ima dve obliki: duhovnik je po zakramentu mašniškega posvečenja poslan v služenje Cerkvi. Posvečeni redovnik/ca se po zaobljubah čistosti, uboštva in pokorščine podari Bogu v določeni redovni skupnosti in je poslan, da pričuje o Bogu, nekateri pa posvečenost Bogu živijo v svetnih institutih sredi sveta.
(povzeto po CDP: Trije stanovi: http://cdp.nadskofija-maribor.si/index.php/2013-10-21-17-43-47/testr/29-poklici/zivljenje-kot-poklicanost/42-trije-stanovi)
- ali v poročenost
- ali v samskost
- ali v posvečenost.
Zato te kliče k njej po Božji besedi, po ljudeh, po dogodkih in zgodovini, po drobnih in neslišnih vzgibih Duha v tebi, po močnih spoznanjih in gotovosti, po skrivnostnih nitkah svoje brezmejne ljubezni.
Pot poročenosti je pot združitve z ljubljeno osebo. Ta pot zavezanosti drugemu je kraj rojevanja novega življenja in prostor pričevanja vsemu človeštvu o čudoviti Božji navzočnosti v svetu.
Pot samskosti je zavestna izbira, s katero želiš bolj služiti ljudem zaradi Boga. Ta pot je drugačna od poročenosti ali posvečenosti v tem, da se ne zavežeš (N)nekomu in vendar živiš v polnosti za druge. Samski stan omogoča kristjanu, da se sredi sveta celostno posveti služenju ljudem.
Pot posvečenosti je pot podaritve Bogu. Ta pot ima dve obliki: duhovnik je po zakramentu mašniškega posvečenja poslan v služenje Cerkvi. Posvečeni redovnik/ca se po zaobljubah čistosti, uboštva in pokorščine podari Bogu v določeni redovni skupnosti in je poslan, da pričuje o Bogu, nekateri pa posvečenost Bogu živijo v svetnih institutih sredi sveta.
(povzeto po CDP: Trije stanovi: http://cdp.nadskofija-maribor.si/index.php/2013-10-21-17-43-47/testr/29-poklici/zivljenje-kot-poklicanost/42-trije-stanovi)
Naročite se na:
Objave (Atom)