Potem pa je prišla srednja šola. Po hodnikih je bilo vse polno parov, jaz pa še zmeraj nisem imela fanta, čeprav sem si ga do takrat že močno želela in se mi ni več zdelo, da prehitevam dogodke. Kadarkoli sem srečala kakšnega novega, sem si naju v mislih lahko predstavljala kot par. Vendar nikoli nisem imela občutka, da bi fanta zares lahko imela. Ker nisem dovolj suha. Dovolj lepa. Dovolj zabavna,… skratka, nisem točno vedela, zakaj bi si sploh kdo želel biti z mano. Začela sem moliti za fanta in upati, da se bo od nekod prikazal (pa se ni).
Ko sem prišla na fakulteto, je bila zgodba precej podobna. Vse moje kolegice na faksu imajo fanta, nekatere bivše sošolke iz srednje šole so se poročile, nekatere so že mame. Še vedno sem molila za fanta, vendar brez pravega upanja, da ga bom zares dobila. Sem pa kljub temu, kadarkoli sem srečala koga novega, v mislih najprej začela premlevati njegove pluse in minuse. In še zmeraj se nisem počutila vredna. Le kakšen načrt ima Bog zame, ko pa nisem ne lepa, ne zanimiva? Mogoče pa želi, da ostanem sama.
Potem pa sta kakšni dve leti nazaj zgodila dva nepovezana dogodka, ki sta malce spremenila moj pogled na stvari. Na Live Pure duhovnih vajah sem videla filmček, v katerem je moški govoril o vrednosti ženske. »Lepa si. Unikatna si. Ne glede na to, kakšna misliš, da si, v Božjih očeh si popolna.«
Nekaj časa kasneje sem na duhovnih vajah dobila pismo od prijatelja. »Zavedaj se, da si lepa.« Ta dva dogodka sta mi pomagala, da sem sebe začela gledati v malo lepši luči in začela bolj iskreno moliti za bodočega moža. Na Live Pure duhovnih vajah sem tudi spoznala pomembnost čistosti misli in z Božjo pomočjo mi je nekako uspelo, da sem na fante nehala gledati kot na objekte. Zdaj sem (hvala Bogu) že nekaj časa spet sposobna na njih gledati kot na prijatelje in ne le potencialne partnerje. To mi je pomagalo do boljših odnosov in danes je med mojimi zelo dobrimi prijatelji tudi kar nekaj fantov – to se mi ni zgodilo nikoli prej.
Fanta še vedno nimam, vendar zdaj tudi vem, zakaj. Bog me ljubi. Želi, da sem srečna. Želi uresničiti svoj načrt, ki ga je pripravil zame. In tisti pravi enostavno še ni prišel na mojo pot. Zdaj me tudi ni več strah. Ker sem končno sposobna zaupati Bogu do te mere, da mu lahko rečem »zgodi se Tvoja volja«. Ker vem, da je On naredil načrt namesto mene. In Njegov načrt je vedno popoln.
Maruša H.
