Ljubiti

Le kaj naj bi pomenila ta besedica, ki jo tako radi uporabljamo? Ali pa tista fraza, ki jo še raje in pogosteje: »Imeti rad?«

Ko gledam nazaj, kakšne odnose sem ustvarjala in gradila v preteklosti vidim naslednjo sliko: sto tisoč odnosov, v katere sem vstopala kot tista, ki je vedno močna, pozitivna, flegma…, v katerih bi naredila vse za to, da bi me drugi opazil, mi namenil vsaj malo pozornosti in naklonjenosti, v katerih sem se trudila ustreči vsem (razen zame mi ni bilo mar), veliko čustvenega naboja, zahtev, posesivnosti, ljubosumja, občutka ničvrednosti in tega, da ne spadam v družbo, da nimam česa dati, ker so itak vsi boljši od mene, strahu (»Kaj si drugi misli o meni? Da  če sem naredila kaj narobe, čudno povedala, da je pa konec sveta. Da me drugi ne sprejema…«), jeze (»Zakaj nihče ne vidi moje stiske, ne poskrbi zame? Zakaj moram vedno samo jaz pomagati drugim, ko bi pa sama potrebovala pomoč pa dobim nož v hrbet?«), napuha (»Ker ne govorim  (samo) o zabavah, oblekah … imam pa že veliko bolj zrele odnose od mojih vrstnikov in vrstnic.«)

Danes pa je na mojo veliko srečo slika vsaj malo drugačna, kljub vsem strahovom, občutkom manjvrednosti in raznim kompleksom, ki me še (marsi)kdaj obiščejo. Naučila sem se že, da je odnos delo, odločitev in … boj. Da ljubezen ni v zahtevi po polnosti, ampak v iskrenosti In zaupanju. Da se drugemu pokažem, kdo dejansko jaz sem. Da se mu razkrijem tudi v svojih napakah, šibkosti, ranjenosti, sanjah, strahovih, željah, bolečini, potrebah … da tvegam in povem, kaj me zmoti, zaboli, zjezi (in naštevam svoje grehe, ki so povezane s dotičnim odnosom, skoraj tako kot pri spovedi), da se skupaj z drugim trudim gledati v isto smer in iskati to, kar je dobro in kar je prav. Kar pomeni, da se sama in skupaj z drugim trudim za osebno, odnosno in duhovno rast, za delanje dobrega  in za to,da  moji/naši odnosi temeljijo na duhovnosti (ker nas nihče ne more tako povezati med sabo kot Bog in skupna molitev mi/nam pomaga, do sočutja, sprejemanja, odpuščanja… ljubezni), da je potrebno, da pustim drugemu svobodo in jih vzamem resno, ko me opozorijo na kako napako ali pa ko mi pravijo, da sem (jim) dragocena, dobra, lepa … tudi ko/če se sama ne vidim tako. In da se trudim vedno znova zavedati, da je drugi dar in se ga veseliti ter biti hvaležna Bogu in sočloveku za vsak odnos in za vse, kar doživljamo, gradimo … skupaj.

Mateja D.

Kaj je 'Ljubim s čistim srcem'?

No pa smo začeli. Blog skupine projekta Ljubim s čistim srcem.
Zakaj ustvariti projekt Ljubim s čistim srcem? Za kaj sploh gre? In zakaj pisati o njem?

Začelo se je z iskanjem. Iskanjem tega, kaj je res dobro za nas. Vsi, ki sodelujemo pri tem projektu smo iskali in našli resnico v krščanstvu in krščanskih vrednotah. To je tisto, kar je za nas vodilo življenja.

Kot mladi dijaki in študentje smo v stiku s svetom, ki nam prikazuje različne načine življenja ter vrednote. Ene izmed najbolj potrebnih vrednot so svoboda in moja pravica. Uveljavljanje sebe kot vrednega člana družbe. Tudi na področju ljubezni in spolnosti, s katerima se bo tale blog predvsem ukvarjal.

Kar samo po sebi ni slabo.

Človek se lahko svobodno odloči o tem koga ljubi, o svojem telesu, komu ga podari, komu ga pokaže, na kakšen način izraža to ljubezen, kako se obnaša do spolnosti. Veliko je dovoljeno. Kar (že spet) samo po sebi ni slabo. Človek je svobodno bitje, naj sam izbere kar hoče zase. Zaščitena spolnost brez posledic, pornografija, menjavanje partnerjev, spolnost pred poroko ter še marsikaj drugega ima človek na voljo in se lahko odloči za to, če želi. Tudi jaz sem v to včasih verjel, pa čeprav sem se vedno imel za kristjana.

In nekatere izmed teh stvari sem tudi sam izkoriščal za svoj užitek. Problem je nastal, ko sem se začel zavedati, da me je tisti užitek ob izrabljanju samega sebe in internetnih vsebin začel nekaj stati. Ni bilo zastonj. Pa ne mislim denarja. Kot kristjan naj bi ljubil svojega bližnjega. Ali sem s svojimi dejanji ljubil svojega bližnjega? Ugotovil sem da ne. S tem sem hotel samo užitek od njih. Uporabljanje sebe ter drugih v mislih za užitek mi je prineslo sram. Otežilo mi je odnose z dekleti, ker je moja pozornost, s tega kdo so, uhajala na to, kaj imajo. In če bom mogoče to dobil. Ali bi bile srečne, če bi vedele, kakšne stvari sem si želel od njih? Mislim da ne.

Začel sem čutiti, da je nekaj narobe s tem, da si lahko vse privoščimo drug z drugim. Da v teh dejanjih iščemo svojo svobodo in zadovoljstvo predvsem za kratek hip, ne zanima nas pa kako bo to v resnici vplivalo na nas in na sočloveka. Ali v vsej tej kulturi v vseh teh spolnih dejanjih zares delamo dobro eden drugemu? Zakaj je toliko nesoglasij med ljudmi? Zakaj je toliko ločitev? Zakaj je toliko razbitih družin? Zakaj toliko nesrečnih ljudi? Zakaj toliko trpljenja v odnosih? Iskanja napak na drugih?

Zdi se mi da zato, ker ne znamo več prav ljubiti. Ljubiti druge na način, ki je pravi. S čistim srcem. S tem, da v resnici, ko nekoga ljubiš, hočeš zanj tisto, kar je zanj najboljše in pri tem poskušaš svoje sebične želje odpraviti za ljubljeno osebo. Ali ni najlepše, ko oba, fant in dekle, v odnosu iščeta to, kar je najboljše za drugega?

To ljubezen sem našel v krščanstvu. V Teologiji telesa. In ker si želim, želimo, da bi tudi drugi spoznali ta način ljubezni, tako v odnosu, kot v spolnosti, v vsem, kar se tega tiče, smo se odločili, da začnemo ta projekt in vsaj nekaj ljudem poskušamo deliti to, kar verjamemo, da je resnica in da je zares dobro. Da je veliko boljše od tega, kar nam ponuja svet; nebrzdana spolnost ter vse, kar paše zraven.

Človek je svobodno bitje in lahko izbere kar hoče zase; ni pa prav vsako dejanje dobro za nas in za druge. Verjamemo, da prava svoboda leži v odločitvi za dobro in izbiri najboljšega. Kar pa je presneto težko. V tem blogu bomo poskušali mladi povedati nekaj o tem, kaj doživljamo, kako na to gledamo in delili svoje izkušnje, ki se tičejo tega področja. Kako mi sami poskušamo ljubiti čisto.

Urban G.